Neutrudni organist in zborovodja

Ustanovitelj številnih pevskih sestavov, neutrudni zborovodja cerkvenega zbora v Mirnu in na Mirenskem Gradu, predan organist in velik poznavalec orgel, še vedno dejaven kmet, tudi družinski oče in dedek, je 11. julija praznoval 80 let. Ko ga je konec 60. let prejšnjega stoletja študijska pot vodila v Ljubljano, se je kot zaveden Primorec ob študiju montanistike vključil v znameniti Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec, ob tem pa tudi sam ustanovil še klub študentov gojiteljev umetnosti … Kultura kot temeljna življenjska nuja Kulturno udejstvovanje mu je bilo, rojenemu na meji slovenskega narodnostnega prostora, položeno v zibelko. Po smrti vsestransko družbeno in kulturno dejavnega očeta Venčeslava je leta 1979 prevzel vodenje moškega in župnijskega pevskega zbora. Oče je bil v Mirnu organist kar 52 let, tudi sam ga bo pri tem kmalu dohitel. Se je v teh letih odnos do vloge cerkvenega glasbenika kaj spremenil? »Takrat je bilo zelo spoštovano to delovno mesto, ki je človeku duhovno veliko dalo. Še posebej v časih, ko se je govorilo, da bo komunizem trajal sto let,« pove Andrej Budin. Takrat je že imel službo kot rudarski inženir. Potem pa je k njemu prišel direktor, ki je bil trd komunist, in mu rekel: »Če se vpišeš v partijo, boš jutri šef!« Ko ga je vprašal, ali bo lahko še naprej tudi organist, je bilo pogovora hitro konec. In tako je, kakor pove, zaradi komunizma, ki se mu ni hotel pridružiti, po-stal kmet. »Rekel sem si: 'Moram si poiskati neko drugo dejavnost.'« Zdaj ima že 56 let farmo kokoši nesnic. Največ so imeli 17.000 kokoši, zdaj jih imajo »le« 6.600 … Ob vsem tem pa se je že od nekdaj polno udejstvoval tudi na področju kulture. Na vprašanje, kako to, da je tak kulturni zanesenjak, brez pomišljanja odgovori: »Glejte, to pride iz družine. Videl sem, kaj je bilo očetu vrednota.« Organist v Vestfaliji Postopno se je tudi sam začel glasbeno izobraževati. »Začel sem s harmonijo in potem nadaljeval vse življenje.« Zanimivo pa je, da je prve izkušnje kot organist pridobil v Nemčiji. »To je bilo leta 1967, ko sem imel 21 let.« V Neukirchen v Vestfaliji, kjer so rudniki antracita, je odšel na prakso kot študent rudarstva. »Takoj sem se vključil v njihovo cerkveno občestvo in seveda odšel na kor.« Ko je organist videl, da zna tudi igrati na orgle, mu je rekel: »Poslušaj, jaz že toliko let nisem bil na dopustu. Ali bi me ti zamenjal, da bi šel končno lahko na dopust?« Dobil je note, jih zvadil in ko je uspešno prestal preizkus, je domači organist presrečen »za tri nedelje« odšel na počitnice. Andrej Budin se spominja, da je v tistem času igral tudi na nekaj porokah; na eni večjih so ga tako bogato obdarovali, da je prejel več kakor sicer za ves teden dela v rudniku. Ko beseda nanese na to, kje se je v tistih časih sploh naučil igrati na harmonij, pove, da doma, v domači cerkvi. Ob tem se veselo namuzne: »Takrat sem celo naredil nerodno reč: težak cerkveni harmonij, ki smo ga uporabljali za vaje, sem nekako spravil domov.« »Zmrznjenega«, kot je bil in je še vedno, ga je pozimi v cerkvi zeblo in je pomislil, da bo bolje, če bo čez teden vadil doma, v nedeljo pa ga spet pripeljal nazaj. A ko je prišel domov oče in zagledal harmonij, »je ponorel«, se spominja. Nemudoma ga je moral odpeljati nazaj. Seveda se je glasbeno tudi šolal: ko je prišel v Ljubljano, se je vpisal v glasbeno šolo – na klavir in na prečno flavto, ob tem pa še na solopetje k priznani profesorici Jelki Strgar. »Najbolje mi je šlo solopetje.« Pel je že kot srednješolec, v Ljubljani pa se je kot primorski študent takoj pridružil »Vodopivcem«. »Naš pevovodja je bil Marjan Gabrijelčič, takratni dekan Glasbene akademije v Ljubljani,« pove. Koncerti Huberta Berganta Ob tem je kot študent v Ljubljani ustanovil še Klub študentov gojiteljev umetnosti Johann Sebastian Bach. Poglabljali so se v različne umetnosti, na predavanja vabili ugledne umetnike … Andrej Budin še zdaj hrani spominske fotografije na ta srečanja. In zakaj je ustanovil klub, ki je takrat za svoje dejavnosti prejel celo dotacijo 300.000 din in ima še nekje doma tudi njegov žig? Zato, ker je začel v tistem času sodelovati z znamenitim organistom Hubertom Bergantom, ki je bil sprva njegov učitelj, pozneje pa mu je Andrej Budin organiziral koncerte – in zato ustanovil to društvo. Koncerti so se vrstili po vsej Sloveniji. O tem, kako izjemen je bil že prvi leta 1967 v cerkvi na Mirenskem Gradu, zgovorno priča podatek, da se ga je udeležilo dva tisoč ljudi. »Cerkev, pa ne le klopi, je bila polna do zadnjega kotička.« Andrej Budin se spominja, da orgle pred koncertom niso bile v igralnem stanju. Naročene pri mojstru Jenku je moral po spletu okoliščin dokončati eden njegovih pomočnikov, ta pa je za izdelavo uporabil svež les in tako so tuljave popokale. Da so orgle usposobili, so dan pred koncertom vse špranje zadelali, polepili s trakovi usnja … »Šele pred kratkim sem izvedel, da je bil takrat na Mirenskem Gradu misijonar Gracar, ki je tik pred smrtjo ves svoj osebni denar namenil za orgle. Zato se je izdelovalcu mudilo …« Orgle so takrat torej uspešno popravili; služile so jim do letošnjega leta, ko so jih zamenjale druge. S cerkvenim zborom iz komunistične države na Katoliških dnevih v Nemčiji Spominov na pomenljiva študentska leta s tem še ni konec. Budin se je v Vestfalijo na študijsko prakso v vas Siersdorf vrnil tudi leta 1968 in se v mešanem katoliško-evangeličanskem okolju povezal z obema organistoma. »Zanimivo je, da sta katoliški in evangeličanski zbor v božičnem času skupaj pripravila program za petje pri bogoslužju: ob desetih zvečer smo Mozartovo mašo v D-duru najprej peli v protestantski cerkvi, pri polnočnici pa še v katoliški,« pove. V Siersdorfu se je poleg tega vključil tudi v 80-članski moški rudarski pevski zbor. S pevovodjem sta bila v dobrih odnosih, dal mu je razne note, sam pa ga je prosil za kaj slovenskega. Andrej je pisal očetu, ki mu je note z veseljem poslal. »In pomislite: izbrali so najprej Gallusov Ecce quomodo, potem Kólo Vasilija Mirka in Vodopivčeve Žabe,« se spominja Budin. Težave z izgovorjavo glasu »ž«, ki so ga izgovarjali kot »dž«, jim je Andrej pomagal odpraviti tako, da jim je za zgled poslal vinilko, na kateri je Žabe prepeval Goriški oktet … Zbor je z njimi pozneje uspešno koncertiral v Berlinu. Vezi z Nemčijo so se ohranile in pozneje dosegle tudi zborovsko raven: cerkveni zbor svetega Jurija Miren je leta 1988 v Nemčiji nastopil na t. i. katoliškem dnevu (nem. Katholikentag), velikem večdnevnem dogodku, ki ga pripravljajo katoliški laiki. »Ves teden smo hodili naokrog« in obiskali tudi kraje in ljudi, ki so Budina tako prisrčno sprejeli v času študijske prakse. Zborovodja tudi v vojski Študiju je v nekdanji državi sledilo služenje vojaškega roka. Andrej je leto 1973/74 preživel v zagrebški vojašnici Borongaj. Že novembra 1973 je tam ustanovil vojaški pevski zbor – Vojnički hor V.P. 2556 Borongaj. »Največ je bilo Vojvodincev, tudi Srbi, Makedonci in Bosanci, le nekaj Hrvatov.« Februarja 1974 pa je v vojašnici organiziral Prešernovo proslavo. »Verjetno prvo in edino v tedanji JLA,« se nasmehne. »Peli smo pesmi jugoslovanskih narodov, recitirali pa samo Prešernove pesmi v različnih jugoslovanskih jezikih. Bilo je zelo, zelo lepo in dogodek je posnel celo Radio Zagreb.« Ko je šel Andrej Budin pri 27 v vojsko, je bil že nekaj let poročen. S prvo ženo, ki je pozneje hudo zbolela, sta imela že sina, s katerim sta ga prišla v vojsko obiskat. »In tudi kokošja farma je že obratovala,« pripoveduje. Žena je leta 1977 umrla. Čez dobrih deset let se je znova poročil in je tudi oče treh hčera, »ki se, hvala Bogu, tudi vse glasbeno udejstvujejo«. Raste pa že tretji rod: Andrej Budin ponosno pove, da ima tri vnukinje in pet vnukov – stari so od enega do 18 let. S petjem ohranjamo identiteto Dva sta se mu delala družbo pri pogovoru na terasi domače hiše, od koder je slab lučaj stran še videti nekdanjo jugoslovansko izvidnico. Ob spominu na mejo, ki je ločevala družine, pove, da je »slovenska osamosvojitev, dolgoletni sen, za katerega smo včasih mislili, da se ne more zgoditi, pa se je, pravi čudež«. In kaj je vir njegove življenjske energije in optimizma? »Karakter in tisto, kar so pretrpeli naši ljudje tukaj. Pod fašizmom so nas zatirali na vse načine, ampak, hvala Bogu, cerkveni zbor je v cerkvenih prostorih lahko deloval.« In seveda so tam, po maši, prepevali posvetne pesmi; pa tudi doma jim na praznovanjih tega nihče ni mogel preprečiti. Budin je doma vodil številne pevske sestave: »Najprej sem prevzel vodenje moškega zbora Zarja Bilje. Potem sem ustanovil še mešani zbor Zarja Bilje in zatem še ženskega. Potem mladinski zbor treh vasi Bilje, Miren, Orehovlje in nato še fantovski zbor treh vasi Bilje, Miren, Orehovlje.« V cerkvi poleg mešanega pevskega zbora vodi tudi moški zbor, ki na cvetno nedeljo poje znameniti Mavov Pasijon. Tako nadaljuje tradicijo, ki jo je vpeljal že njegov oče. Pred kratkim je Andrej Budin dopolnil 80 let in jih praznoval z mašo v Vipavi. Maševal je njegov nekdanji skoraj sosed, mladi duhovnik Mel Kovic. Seveda so daleč časi, ko je bilo iz kraja živečih kar 12 duhovnikov, a zdi se, da v Mirnu Božji klic vendarle slišijo tudi v teh hrupnih časih. Organizacijo jubilejne maše je namreč prevzel drugi sokrajan Jure Piletič, ki bo novomašnik prihodnje leto.

Dostop do članka (47174)

Neutrudni organist in zborovodja

Neutrudni organist in zborovodja

Kultura kot temeljna življenjska nuja

GORNJA RADGONA – Spomin na odhod JLA pred 35 leti

BELA CERKEV – Zlatomašnik Jože Nemanič, bod' pozdravljen

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.