God sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev in pisateljev, je tradicionalno povezan s sprejemom za novinarje in urednike v katoliških medijih pri ljubljanskem nadškofu. Povabilu nadškofa Stanislava Zoreta – prvič je bil v vlogi gostitelja takega srečanja – se je odzvalo več kot 40 novinarjev in urednikov iz katoliških medijev Cerkve na Slovenskem in zamejstva.

Srečanje se je začelo z mašo v nadškofijski kapeli Svete družine, kjer nadškof Zore v uvodu poudaril tri stvari, ki tudi katoliške novinarjev povezujejo kot veliko družino: »Vera v Jezusa Kristusa, krst, ki smo ga prejeli v imenu Svete Trojice, in poklic, ki je hkrati tudi vaše poslanstvo«; poslanstvo pa pomeni biti ponižno v službi tistega pošilja, ter v ljubezni in odgovornosti do tistega, h katerim smo poslani.

Pridigar pri maši je bil murskosoboški ordinarij dr. Peter Štumpf, ki je pri Slovenski škofovski konferenci pristojen za medijsko področje. Med drugim je opozoril na veliko odgovornost, ki jo imajo časnikarji, saj mediji lahko zbližujejo ljudi, lahko pa jih oddaljujejo; so lahko na strani življenja ali pa jemljejo življenje; lahko ustvarjajo mite ali pa uničujejo ljudi; lahko informirajo ali pa zavajajo in kvarijo ljudi. Skratka: ob medijskem poročanju ljudje ne morejo ostati neprizadeti, tudi v tem prostoru iščejo identifikacijo.

To se je še posebej izkazalo od pariški teroristični tragediji in spraševanjih, kdo je in kdo ni »Charlie«, kar je lahko pomenilo: »Tudi jaz sem žrtev kot Charlie, tudi jaz sem satirik kot Charlie, tudi jaz sem svoboden kot Charlie«. Pa tudi nasprotno: »Jaz nisem nesramen kot Charlie, jaz nisem za versko nestrpnost kot Charlie, jaz nisem žaljiv kot Charlie«.

Kako naj v takih in podobnih identifikacijskih in ideoloških trkih v pluralnosti kultur, ki se pogosto izključujejo in niso sposobne dialoga, ravna Cerkev in v njej katoliški mediji? Škof Štumpf je opozoril na odločitev za novo evangelizacijo, v kateri si, kot to na vsakem koraku udejanja papež Frančišek, različne kulture ne smejo biti sovražnice, temveč prijateljice. To pa so lahko, če imajo v središču človeka in spoznanje, da smo odgovorni drug za drugega. »Brez te odgovornosti bodo kulture nadaljevale z medsebojnimi spopadi in to vodi v katastrofo«, je dejal škof Štumpf.

Pri iskanju odgovora na to, kako naj se v takih razmerah pozicionirajo katoliški mediji, je znova opozoril na pariške dogodke. V laičnih medijih so prevladovala poročila o terorju, ki so med ljudi sejala strah, ogorčenje in zgražanje. Očitno pa je bilo izogibanje vprašanjem, kot so: Kaj je verska svoboda? Kakšni so prispevki religij pri razvoju kultur, politične stabilnosti v svetu in pri ohranjanju miru? Kakšna so sporočila krščanstva, islama in judovstva o človeku in njegovem dostojanstvu? Zakaj provokacije z verskimi simboli? Koga lahko provokacija prizadene? Kaj je sploh satira? Kakšne odgovornosti ima svoboda govora in kje so njene meje? Kaj so to verska čustva in kdaj pride do njihove zlorabe?

Tudi katoliški mediji so bodo po besedah »medijskega škofa« morali v prihodnje še bolj pogosto zastavljati takšna in podobna vprašanja ter nanje odgovarjati, pri tem pa bi morali uporabiti »vse duhovne in intelektualne sile, da se vživite v ljudi in jim pomagate z razsodnim, obzirnim poročanjem do zdravih presoj in vrednotenj tega, kar so od vas izvedeli«.

Predvsem pa bi se katoliški novinarji morali ogibati »herezije«, ki jo je mogoče zaznati pri številnih medijih – da je zlo močnejše od dobrega. Slabe novice imajo namreč prevelik pomen, tudi mediji pa v prevladujočem senzacionalizmu ne morejo obstajati in delovati brez sovražnikov – če teh ni, jih pač ustvarijo sami. »Zakaj bi bili katoliški mediji glas mogočnih, krivičnih in nasilnih samo zato, ker se ne bi zmogli upreti senzacijam in sovraštvu?« se je vprašal škof Štumpf in pokazal alternativo: »Dobrota in resnica sta absolutni, zlo ni absolutno. To mor biti temeljno sporočilo katoliških medijev.«

A kako dati več prostora dobroti v medijih? Po škofovih besedah kakšna posebna strategija za to ni potrebna: »Preprosto je potrebno biti dober. Kdor pa je dober, zna poiskati novice in pisati zgodbe tudi o dojenčkih, o nosečnicah, o vrtcih in šolah, o bolnišnicah in domovih počitka, o trpečih in ostarelih, o paliativnem zdravljenju. Takšno poročanje pripravlja življenju ugodno okolje. Evtanazija in druge oblike nasilja nad človekovih življenjem bodo izgubljali populistično naklonjenost, saj se bosta v ljudeh vse bolj prebujala gnus in odpor do kulture smrti. Katoliški mediji naj bodo na frontni črti boja za življenje in naj žirijo humanizem življenja!«

Pot k takemu poslanstvu torej vodi preko dobrote in resnice, saj preprečujeta, da bi se v katoliške medije pritihotapile manipulacija, moralna brezbrižnost in konformizem. Prav dobrota in resnica sta zato po besedah škofa Štumpfa »kriterij medijske svobode«.

To bi v marsičem moralo biti vodilo tudi pri obravnavanju bolečih tem iz slovenske preteklosti, ki bodo v letu 2015, ko se bomo spominjali konca druge svetovne vojne in tragičnih dogodkov neposredno po njej, zelo verjetno pogosta tema medijskih obravnav. Kako naj te teme odmevajo v katoliških medijih, je bilo vprašanje, ki je bilo postavljeno v središče pogovora z družinskim terapevtom in prvim podpisnikom civilnodružbene pobude Resnica in sočutje dr. Tomažem Erzarjem. Predavatelj je predstavil spoznanja psihologije pri individualnem in kolektivnem soočanju z bremeni preteklosti. Ta spoznanja kažejo, da je pot, ki jo morajo prehoditi žrtve v spravnem procesu, dolga in zahtevna; da na tej poti ne morejo računati na sodelovanje storilcev; da gre za proces, ki ne more biti zaukazan in izsiljen; da moramo po njej hoditi po korakih od vzpostavljanja temeljne bližine in stika, prek ubesedovanja tega, kar se je zgodilo, izjokanja bolečine, odpiranja sočutju in dobroti drugega, opuščanju vloge stalne žrtve do odpuščanja, hvaležnosti, osmislitve trpljenja in sprave.

V Sloveniji nas marsikateri od teh korakov še čaka. Mediji – morda katoliški še prav posebej – lahko odpirajo možnosti za njihovo uresničevanje, ko dajejo prostor pristnim pričevanjem, neobremenjenim z jezo in ideologijo. Veliko tega je bilo, kot je dejal dr. Erzar, še narejenega, veliko pa nas še čaka – ne le v spominskem letu 2015, temveč tudi v prihodnje.

Fotografije: Tatjana Splichal