»Moje življenje ni bilo lahko,« pravi Neža Maurer, ena naših najplodnejših pesnic, ki je na svoji pestri poti delala kot učiteljica, novinarka, urednica, pisateljica in še kaj. »Bogato pa prav gotovo!« Pri 87 letih je njen pogled še vedno iskriv, hudomušen in topel. Ko smo jo obiskali v domu starejših v Preddvoru, kjer prebiva zadnja leta, je ravnokar prejela prvi natisnjeni izvod svoje nove pesniške zbirke z naslovom Nekaj zelo zelo lepega.

Kakor otrok se je veselila čudovite knjige, antologije njenih otroških pesmi na kar 656 straneh, navdušena nad ilustracijami Barbare Ogrič Markež. »Joj, kako jih bodo otroci imeli radi,« je božala s konicami prstov slone, glavne junake številnih njenih pesmi. »Veste, v teh pesmih je vera v lepoto. Kadar si dovolim gledati kot otrok, je vse na svetu samo lepo,« nam je povedala in z nami podelila nekaj lepih in tudi manj lepih spominov na svoje otroštvo in kasnejša leta.

Celoten intervju si preberite v reviji Praznična.

Da človek lahko piše otroške pesmi, mora v sebi ohranjati nekaj otroškega. Kako je vam to uspevalo?

Veš kaj, jaz sem kar otročja. Kadar sem bila na kakšnem odgovornem delovnem mestu, sem se morala zelo truditi, da sem bila resna. Ta druga plat je bila meni težja. (smeh)

Kako pa ste se naredili resno, ko ste delali v prosveti?

No, kadar je bilo treba, sem bila že resna. Pri 19 letih sem nastopila prvo učiteljsko službo v Črnem Vrhu nad Idrijo. Učila sem 55 otrok v tretjem razredu in še šolsko kuhinjo sem vodila. Znati so morali, pri tem nisem popuščala. Staršem sem tudi jasno povedala, da otroci morajo imeti čas za učenje. To so bili kmečki otroci, ki so doma morali veliko delati. Niso bili slabi, vse sem imela rada. Tudi oni so me imeli radi; skoraj bolj so skrbeli zame kot jaz zanje. Najhuje je bilo, ker pozimi ni bilo kurjave. Nekega dne sem jih preprosto poslala domov, ker nas je preveč zeblo.

Palico sem zelo nerada uporabljala, kar na jok mi je šlo. »Ali res ne gre brez tepenja?« sem jih spraševala. Še danes vidim enega izmed njih, Vito mu je bilo ime: »Tovarišica, ne bo šlo brez palice! Veste, jaz lahko kravi še tako ponavljam: 'Tukaj ni naša detelja, tja pojdi', pa ne bo nič zaleglo. Mi pa smo ravno taki.« Vprašala sem ga: »Ali boš ti palico prinesel?« »Ja, jaz jo bom prinesel. In dobra bo.« »Kaj pa, če jih boš potem ti prvi dobil s palico?« »Saj si zaslužim.« Če otroci vedo, da jih imaš rad, prenesejo tudi to, da jih tepeš.

Še napišete kakšno otroško pesem?

Priznam, da ne. Pesmi morajo priti same od sebe. Enkrat samkrat sem jih pisala po naročilu in to je bilo strašno garanje. Če pa pesem pride sama od sebe, ji lahko samo rečeš: »Ha, dober dan!« Ker sem bila dolgo terenska reporterka, sem se naučila, da sem tisti hip, ko je prišla ideja, ustavila avto in to zapisala. Sicer se ni nikoli več vrnila, zaman sem jo poskušala ujeti.

Najboljše pesmi so prišle ponoči. Ravno, ko sem dobro zaspala. Prav zato sem se učila pisati z zavezanimi očmi, da sem ponoči lahko take ideje zapisala, ne da bi prižgala luč. Luč namreč idejo ubije.

Celoten intervju z Nežo Maurer in tudi do zdaj še neobjavljeno pesem si preberite v reviji Praznična.

Foto: Jaka Babnik

Preberite tudi:

Uspešne in pretresljive zgodbe

V mesecu posta, poslavljajoče se zime, pričakovanja velike noči in pomladi je izšla nova številka revije Praznična.