»Ni otrok, ki ne marajo knjig!«

Nino Mav Hrovat poznamo predvsem kot pisateljico otroških in mladinskih knjig. Navdih je sprva črpala pri svojih otrocih, zdaj pa ga nekaj gotovo najde tudi pri opravljanju dela ravnateljice Vrtca Domžale. V pogovoru z nami je podelila svoj pogled na pravljice in za povrh dodala še nekaj nasvetov za vzgojo za branje. Kakšno vlogo imajo pravljice v otrokovem razvoju? Pravljice imajo neverjetno moč, da otroka popeljejo v svet, ki ga razumejo in s katerim se lahko povežejo. Preko pravljic lahko zahtevne vsebine otrokom pri-bližaš na način, da jih razumejo. Pravljični junaki so nosilci sporočil, moralnih vrednot in otroku nastavljajo ogledalo, v katerem vidi sebe in svoja ravnanja, da o njih lahko presoja in presega tudi samega sebe. Tako se uči in zori. Meni se zdi, da je pisanje pravljic kot prevajanje globokih misli in modrosti otrokom, ki še ne poznajo vseh besed. Seveda govorim o kakovostnih knjigah, ki imajo bogato vsebino, ki je večplastna, ni klišejska, stereotipna, nestrpna in podobno. Kdaj se vam zazdi, da pravljica res zaživi, da jo otroci sprejmejo, ji sledijo in da ima močno sporočilo? Različni smo si, zato je prav, da so različne tudi vsebine in junaki. Vsakogar nagovori nekaj drugega. Prav tako ni vsak trenutek primeren za vsako temo. Izbira je velika, zato pravim, da ni otrok, ki ne marajo knjig, če najdemo ustrezno knjigo in jim jo preberemo. Mene nagovarjajo pravljice, kjer junaki premagujejo različne preizkušnje. Verjetno zato, ker sem ravnateljica in je tak moj vsakdan. Vseeno mi je, ali so živalski junaki ali človeški, saj se zlahka povežem z vsemi. Zdi se mi, da je pri otrocih podobno. Prava knjiga ob pravem trenutku je neprecenljiva. Ampak vzeti si moramo čas! Čas potrebujemo za doživljanje, razmišljanje, podoživljanje … da zgodba in njeni junaki v domišljiji oživijo. Otroci potrebujejo še več časa kot odrasli. Morda so zato včasih stari starši boljši bralci, ker si morda lažje vzamejo več časa. Moja otroka sta k babici nosila cele kupe knjig, da so skupaj brali. Zelo pomembno se mi zdi, da imajo otroci možnost poslušanja pravljic tudi brez ponujenih ilustracij, ko imajo dovolj širok besedni zaklad, da lahko sledijo vsebini. Tako si junake naslikajo sami, v domišljiji. Še zdaj se spomnim, kako strašljiva se mi je zdela rusica iz rezijanske pravljice. Rusica je pregnala grdinico iz lisičje hišice. Pomislite, kako hecno je bilo, ko sem ugotovila, da je rusica pravzaprav majhna mravlja! Pri svojem delu ste v neposrednem stiku z otroki. Kaj opažate, da današnji otroci najbolj potrebujejo od odraslih, česa pa jim morda dajemo premalo? Otroci vse dojemajo in doživljajo v svojem ritmu. Hitenje, stalni dražljaji, motnje pozornosti in površni ali odtujeni odnosi s starši so največji problem. Otroci to povedo tudi v vrtcih. Pa ne govorim o otrocih, ki so iz nefunkcionalnih ali neurejenih družin. Govorim o običajnih, funkcionalnih družinah. Otroci povedo, da si želijo, da jih starši bolj gledajo, na primer na nastopih, ko se igrajo in podobno. Da so starši več z njimi. Potožijo, da jim starši ne berejo, tudi če jih za to prosijo. Želijo si več pogovora. Da so slišani. Včasih smo si otroci želeli, da bi kam šli, da bi bili sami doma, zdaj pogosto slišim otroke, da bi bili radi doma in da bi radi skupaj s starši kaj počeli. Torej si želijo preživeti čas skupaj s starši. Nekoč je bilo otrokom to samoumevno, zdaj ni več. Otroci odraščajo ob telefonih, tablicah. Kako jih lahko po vašem mnenju starši in vzgojitelji še navdušijo za knjige? Menim, da je ključni moment izbira prave knjige in odnos do branja, ki se prenese iz generacije v generacijo. Res je zdaj več motilcev, predvsem ekrani in hiter življenjski ritem, dostopnost do kakovostnih knjig pa je bistveno boljša kot nekoč. Še nikoli ni bilo toliko možnosti, da posežemo po dobri knjigi, ne glede na to, kakšen je naš socialno-ekonomski status. Ne poznam otroka, ki se ob knjigi ne bi umiril, če je knjiga primerna, kakovostna in ima otrok možnost, da se nas dotika. Stik, bližina, toplina – to so tiste najpomembnejše stvari pri spodbujanju branja, ki jih noben drug medij ne more nadoknaditi. In kaj povedo otroci? Da si želijo crkljanja. Želijo si biti s starši, v naročju. In takrat zraven ne sodi telefon, ampak knjiga, ob kateri se lahko pogovarjamo, delimo občutke, misli, damo krila domišljiji in spotoma poglabljamo zaupanje in odnos.

»Ni otrok, ki ne marajo knjig!«

»Ni otrok, ki ne marajo knjig!«

Že 60 let zbiranja slovenskega izročila

Z otroki o smrti

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.