Pogovor o smrti mnogim ljudem vzbuja nelagodje. Vsi vemo, da je tu, da je med nami, a je raje ne omenjamo. Popolnoma človeško, saj v nas vendar poraja strah, strah pred neznanim. Je popotovanje v neznano, je skok v prepad, na dnu katerega ne veš, kaj te čaka. Mehka preja? Trda tla? Božja dlan?

Pogovor o smrti z otroki pa je povsem nekaj drugega. Mlajši kot so, bolj se zdi, da jim je pogovor o smrti naraven. V njih se še ni naselil strah pred njo, v sebi še nimajo koncepta njene končnosti. Nimajo predsodkov, ki nam jih družba z leti in vztrajno privzgaja. Otroci znajo živeti bolj pristno, bolj tukaj in zdaj, zato ob stiku s smrtjo postavljajo povsem naravna vprašanja: »Ali spi? Kdaj se bo zbudil? Kje bo, ko ga ne bo več tukaj?« Verni starši imamo ogromen privilegij, saj otrokom lahko razlagamo o lepoti nebes, ki nas čakajo na oni strani, in ne le o smrti kot o neizprosno dokončni postaji našega življenja. Pa vendar, ko nas čez nekaj dni otrok preseneti z izjavo, da komaj čaka, da bo umr...