Končna poročila Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki je vzela pod pravno in postopkovno nedorečeno drobnogled premoženjsko stanje (nekaterih) predsednikov slovenskih političnih strank, je v javnosti naletelo na mešan odmev: od popolnega pritrjevanja do ostrih kritik, ki so zlasti v obravnavah predsednikov največjih strank, še posebej opozicijske, videli številne pomanjkljivosti in znamenja nedopustne samovolje.

Takšne kritike so na vrsti okroglih miz po Sloveniji javno in odkrito izrekali predvsem člani Zbora za republiko, za »nagrado« pa so si nekateri med njimi prislužili ovadbe KPK, češ da so jo z vsebino in načinom svojih stališč »razžalili«. Že pot teh ovadb je precej skrivnostna: zgodovinar dr. Vasko Simoniti je bil zaradi nje na zahtevo okrožne države tožilke Karmen Erčulj že klican k preiskovalni sodnici, za druge obdolžence, kot sta nekdanji predsednik državnega zbora dr. France Cukjati in moralni teolog dr. Ivan Štuhec, pa je na podlagi medijskih poročil iz menda zanesljivih sodnih virov mogoče sklepati, da se bosta znašla v podobnem položaju kot dr. Simoniti – sama nista dobila še nobenih informacij, s katerimi sicer že razpolagajo novinarji, kar že samo po sebi nekaj pove o stanju pravne države pri nas.





Protiustavno ravnanje tožilke

Ker gre pri že začetkih in najbrž kmalu začetkih kazenskih postopkih zaradi javno izrečenih besed za hud poseg v svobodo govora, se je z današnjo tiskovno konferenco in posebno izjavo odzval Zbor za republiko. Njegov predsednik dr. Lovro Šturm je dejal, da z zaskrbljenostjo spremljajo novice o začetkih kazenskih postopkih proti ljudem, ki so zaradi svoje pripadnosti demokratičnemu razmišljanju in skrbi za razvoj demokracije izrazili kritična stališča o ravnanju in aktih KPK; javno izražene kritike dela državnih organov bi morali razumeti kot javno korektiv možnim samovoljam pri uporabi oblasti, ne pa jih kazensko preganjati.

To je po besedah nekdanjega predsednika ustavnega sodišča tudi pravno popolnoma nekorektno. Dr. Šturm je v tej zvezi spomnil na 158. člen kazenskega zakonika, ki glede razžalitve med drugim pravi: Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v resni kritiki, pri izpolnjevanju politične ali druge družbene dejavnosti in tega ni storil z namenom zaničevanja.

Tudi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenskega ustavnega sodišča so pri obravnavanju pravice do svobode izražanja zelo zaščitniške. Ustavno sodišče je denimo v odločbi iz leta 1999 zapisalo, da je izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki se jih še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Iz ustaljene sodne presoje torej izhaja, da je v interesu ohranjanja svobodne in neovirane razprave o zadevah, ki so predmet političnega odločanja, »treba vzeti v zakup tudi ostrino, grobost in pretiranost posameznih izraženih mnenj, saj strah pred kaznovanjem zaradi določenih vrednostnih izjav ohromi javno razpravo, tako da ta ne opravlja več funkcije, ki bi jo v demokratični državi morala«.

Stališče tožilke, ki preganja dr. Simoniti, češ da je prekoračil svobodo izražanja zaradi besed, izrečenih na račun KPK kot neodvisnega nadzornega organa, ki naj bi pri napadih na njen ugled uživala še večjo zaščito kot drugi državni organi, je zato, kot je dejal dr. Šturm, »ustavnopravno nevzdržno«. KPK je državni organ, ki ga lahko doleti kritika kot vse druge državne organe, saj ta komisija navsezadnje »ni nezmotljiva«.

Ugleda in dobrega imena državnih organov po prepričanju Zbora za republiko ni mogoče zavarovati s kazenskimi postopki zoper kritiko dela teh organov, ampak le z odgovornim, zakonitim in strokovnim delom teh organov samih. Institut razžalitve državnega organa je zato treba razumeti kot »relikt preteklosti«, ki »nasprotuje zdravi pameti in v demokratični ustavnopravno urejeni državi nima kaj iskati«.

Zaprepaščujoča pravna šibkost

Dr. Vasko Simoniti je na tiskovni konferenci predstavil svojo izkušnjo in srečanja bližnje vrste s preiskovalno sodnico. Za zaslišanje je pripravil obsežen zagovor, ki ga sicer ni mogel v celoti predstaviti.

Ko je prebral obtožbe na svoj račun, je bil izjemno presenečen predvsem nad njeno vsebino in argumentacije; nanj je »zaprepaščujoče« delovalo, kako pravo nekakovostna je bila tožilka pri svojem utemeljevanju. Izrazita argumentativna šibkost zato nujno sproža vprašanje o širših ozadjih takih tožb. Dr. Simoniti jih prepoznava v stari antični modrosti: ni večjega zločina od nepokorščine. Šikaniranja v režiji KPK in zdaj tudi pravosodja očitno želijo ljudi spraviti v okvire čiste pokorščine in ponižnosti. Gre namreč za zastraševalne ukrepe, s katerimi njihovi izvajalci kažejo, kako so vsemogočni – celo tako zelo vsemogočni, da jim takih ukrepov ni potrebno kakor koli stvarno utemeljivi in pravno upravičiti.

Dr. Simoniti kazensko postopek proti sebi zaradi ostre kritike KPK in njenih nosilcev, ki se obnašajo precej »sproščeno in razpuščeno« zato razume kot napad na svobodo govora politično zainteresiranega državljana – svobodo, ki si je ne bo pustil vzeti.

Ozračje laži in histeričnega sovraštva

Dr. France Cukjati, kot že zapisano, na podlagi medijskih poročil sklepa, da je tožilstvo njegovo obtožnico že posredovalo v nadaljnji postopek. Pregon članov Zbora za republiko tudi sam vidi v širšem okviru številnih nenavadnih stvari, ki zaznamujejo slovenski družbo in niso združljive s podobo normalne in pravične države. Užalili oziroma škodili naj bi dobremu glasu KPK, pri čemer ni jasno, ali je bila ta komisija sploh kdaj na tako dobrem glasu, da bi mu ga lahko vzeli. Vsak državni organ si namreč lahko pridobi dobro ime le z dosledno korektnim ravnanjem in z zanesljivim spoštovanjem ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s tistimi, ki govore, da smo pred zakonom vsi enaki in da je vsakomur zagotovljeno varstvo pravic postopku pred državnim organom. KPK pod Klemenčičevim vodstvom pa je prav te postulate postavila pod vprašaj in s tem lastno verodostojnost. Neenakost pred zakonom je tudi sicer velika slovenska težava, ki jo je dr. Cukjati ponazoril s podatkom, da so se v pravosodnem kolesju znašli vsi ministri prve Janševe vlade, kar bi zelo težko rekli za ministrske ekipe, ki so jih vodili Drnovšek, Rop in Pahor.

Vprašljivo verodostojnost KPK ne nazadnje razkriva že njena predsedniška kronologija, ki razodeva, da se je tega državnega organa, kot še mnogih drugih, polastila določena politična opcija, ga spremenila v svoj kadrovski peskovnik in ga brezobzirno zlorablja za pregon političnih tekmecev. Če se poleg državnih institucij čisto določena skupina polasti tudi medijskih vzvodov oblikovanja javnega mnenja, pa dobimo to, kar imamo: »ozračje laži in histeričnega sovraštva«, ki je priročna krinka za zakulisno krajo države. »Tisti, ki so ukradli državo, nas v teh razmerah res lahko preganjajo, a svobode govora, svobode kritike povampirjene oblasti si ne bomo pustili odvzeti,« odgovarja dr. Cukjati.

Kaj je huje: Bullshit ali nulla Komma Josef

Med tistimi, ki se bodo zaradi kritik na račun KPK zelo verjetno znašli v kazenski preiskavi je tudi teolog dr. Ivan Štuhec, ki prav tako lahko svoj postopek spremlja le iz medijev, ne pa iz tega, kar bi mu bilo uradno sporočeno. Če bo moral na zagovor pred preiskovalnega sodnika, mu bosta, kot je dejal, v veliko pomoč že pravna podlaga, ki jo ponuja izjava Zbora za republiko in prepričljiva argumentacijo, ki jo je sodišču že ponudil dr. Simoniti. In seveda še marsikaj drugega.

Malce za šalo, malce zares: morda tudi primerjava javno izraženih stališč predsednika KPK in njega samega. Goran Klemenčič je namreč pri predstavitvi končnih poročil o premoženjskem stanju predsednikov političnih strank uporabljal besede, kot je »bullshit« (in sicer v okviru izjave: When numbers talk, bullshit walks, kar naj bi po Klemenčičevih besedah v slabem slovenskem prevodu pomenilo: ko govorijo dejstva, številke na bančnih računih in preverjene informacije, prostora za politično demagogijo ne bi smelo več biti). »Če si je predsednik KPK lahko privoščil tako figuraliko, sem si jaz sredi Prlekije upravičeno lahko privoščil neko drugo figuraliko, ki sem rekel, da so zame stališča komisije vredna null(a) Komma Josef (torej: nič – gre za ime avstrijskega brezalkoholnega piva, ki pa je še starejšega izvora). Če je bil ta izraz delikt, zaradi katerega bom obsojen, bom šel z veseljem v zapor,« je dejal dr. Štuhec.

Seveda pa gre v celi zgodbi za resnejše izzive, ki imajo prepoznavne moralne razsežnosti. Člani vodstva KPK so sami ugotavljali, komisija nima zakonskih pooblastil, da bi ukrepala proti zavezancem. Gre torej za »brezzobega tigra«, ki pa lahko po besedah dr. Štuheca urbi et orbi razglaša, kdo je zlikovec in kdo ni. Opravka torej nimamo z institucijo, ki bi imelo pravo ustrezno utemeljen položaj, temveč za samooklicano moralno instanco, ki jo je prav zato dovoljeno moralno presojati. Prav v to smer pa je šel temeljni Štuhečev ugovor, ki je ciljal na to, da bi se moral eden izmed članov senata, novinar, ki je leta pisal izrazito kritične članke proti Janezu Janši, pri obravnavanju njegovega primera izločiti, kar pa se ni zgodilo in za kar ni poskrbel niti predsednik KPK. Samo vodstvo torej ni zaščitilo moralne integritete in dobrega imena komisije, kar so nato očitali svojim kritikom.

Razmere postajajo še bolj absurdne po zadnjih peripetijah okoli imenovanja novega vodstva KPK, ko se v medijih vrstijo komentarji, da je KPK mrtva, da je ni več mogoče obuditi, da je pokopana. Če je komisija zaradi spornega postopka dokončno izgubila verodostojnost, bi po logiki stvari poleg članov Zbora za republiko tožilstvo moralo preganjati tudi predsednika države, člane komisije, ki so izbirali novo vodstvo, avtorje uničujočih pravnih analiz delovanja KPK … Ali bomo res videli tak razplet?