Ena prvih mojih otroških podob iz naše vere je bil pastir z ovčkami in prijaznim obrazom. Ne spomnim se točne podobe, spomnim pa se toplih barv, nežnih potez in pomirjujoče miline pastirjevega obraza in ovc, ki so se stiskale k njegovim nogam. Od nekod je prišel v mojo zavest še prvi verz Psalma 23: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Z vstopom v resnejše glasbene vode pa me je prav ta psalm dobesedno pripeljal do mojega današnjega moža, saj sva ob izvedbi Schubertove uglasbitve tega besedila prvič srečala kot pevka in pianist.

To kolumno zapisujem na s pomladnim zelenjem prekritih toskanskih gričih ob prijetni sapici, začinjeni z vonji akacij in slutnjo prihodnosti, ki jo vsako leto prinaša pomlad. Ponovno razmišljam, da mi v življenju nič ne manjka. Da imam priložnost za počitek, sprehod v naravi, počasno pitje kave in urejanje svojih misli. To so moji zeleni pašniki in vode počitka, po katerih sem vedno znova poživljena.

Seveda je življenje prepleteno tudi s senčnimi globelmi: i...