Doma imajo manjšo kmetijo, ki obsega okoli 14 hektarjev, na kateri je v hlevu nekaj glav goveda, ovc ter perutnine (kokoši, race, goske, golobi). »Že kot majhen fant sem rad delal v hlevu z živino. Ko sem hodil na počitnice k babici in dedku, sem celo hodil v hlev k njunim sosedom. Ljubezen do perutnine pa sem dobil, ko sem pri obhajilu za darilo dobil nekaj kokoši,« mi razloži najstnik, ki mu je babica kmalu, za rojstni dan, podarila še majhnega telička. Njegov domači »živalski vrt« je tako že zelo zgodaj dobil prve jasnejše obrise.

Ukvarjanje s perutnino je njegov najnovejši hobi, zato ima za zdaj dokaj majhne jate. »Imam 15 kokoši švicarske pasme appenzeller, 10 golobov pasem poljski ris in srbski visokoletač ter štiri race saške pasme.«

Nik z eno od kokoši v roki. FOTO: Siniša Kanižaj

Največ dela z racami

Vsaka žival ima svoje potrebe, kar se kaže tudi v krmljenju in napajanju. »Seveda pa pasemske živali potrebujejo še malo več pozornosti. Zagotovo lahko trdim, da je največ dela z racami, saj vseskozi 'pacajo' vodo in jo je treba večkrat dnevno menjati.« Nekaj živali je kupil, nekatere pa so se izvalile doma. Obiskuje tudi sejme v Avstriji ter na Hrvaškem in si na ta način obogati jato.

V njegovi perutninski jati je tudi 10 golobov. FOTO: Siniša Kanižaj

Ker prihaja iz Moravč, se pojavlja vprašanje, zakaj je izbral srednjo šolo na Dolenjskem. Za to se je odločil, ker je po njegovih besedah dovolj strokovno usmerjena v živinorejo ter delo z živalmi. Njegova srednješolska se zdaj počasi izteka. »Odločil sem se, da grem študirat na oddelek za zootehniko na Rodici, po končanem študiju pa bi se rad zaposlil nekje, kjer je veliko dela z živalmi«, nam razkrije svoje načrte.

Med tednom za živali skrbijo vsi člani družine, za perutnino pa je zadolžena predvsem mlajša sestra Mia. FOTO: Siniša Kanižaj

Želite namig za darilo, ki bi ga radi podarili ob zakramentu prvega svetega obhajila? Najdete ga tukaj. 

Tudi popoldne v hlevu

Med tednom biva v dijaškem domu, ki se ga je v prvem letniku zelo hitro navadil. »Prvih nekaj dni je bilo res težkih in dolgih. Ko pa spoznaš prijatelje, bivanje v dijaškem domu mine zelo hitro. Popoldanske ure običajno preživim v govejem, še več pa v konjskem hlevu, kjer veliko jaham. Drugače pa je vsako popoldne drugačno. Večere rad preživim s prijatelji, v dijaškem domu ali pa v bližnjem baru Zetor«, se navihano nasmeje Nik.

Nik je član Govedorejskega društva Domžale, Konjeniškega društva Krka Grm, Društva gojiteljev malih živali Novo mesto ter Društva podeželske mladine Moravče. FOTO: Siniša Kanižaj

S kravo na razstavo

Njegova druga ljubezen so krave. Z njimi se udeležuje razstav in tekmovanj, za kar so potrebne dolgotrajne priprave, ki so po njegovih besedah dokaj zahtevne, a hkrati zelo nagrajujoče. »Ko so živali za razstave izbrane, se začnejo priprave. Če rejec sam ne more oziroma ne zna pripraviti živali, takrat prosi mene, da žival pripravim jaz. Živali so odbrane iz vse Slovenije oziroma od tam, kjer je razstava.«

Zadnji velik uspeh je dosegel s kravo Bernardo. Kdaj in kje? Kaj vse se mu je pripetilo na razstavah? Prisluhni podkastu TUKAJ.

Na razstavi in tekmovanju s kravo Bernardo. FOTO: Osebni arhiv

Priprave potekajo vsaj mesec ali dva pred razstavo. V tem času se mora krava naučiti lepo in pravilno hoditi. Biti morajo čiste, nekaj dni pred razstavo pa jih je treba še pobriti. Potrebna je tudi pravilna prehrana, pojasnjuje Nik: »Plitve krave potrebujejo predvsem veliko pesnih rezancev, da se jim pred razstavo razširi vamp.« Sodeluje predvsem na slovenskih razstavah, lani pa se je udeležil tudi evropskega tekmovanja mladih rejcev v pripravi goveda na razstavo v Italiji.

Skoraj brez treninga do zmage

Ob perutnini in kravah se navdušuje še nad konji. Predlani je v kategoriji dvovpreg s konjem lipicanske pasme dosegel 1. mesto. »Izkušnja je bila res odlična, ker sem prvič nastopil z dvema konjema. Čeprav po navadi treningi za take tekme potekajo več mesecev, pa sem se jaz odločil zadnji teden, ko me je trener vprašal, ali bi tekmoval. Tekmoval sem zgolj z enim tednom treninga. Na tekmi sem spoznal veliko ljudi, z nekaterimi sem še sedaj v dobrih stikih.«

Nik se lahko pohvali s kočijaško, skakalno in dresurno licenco. »Kočijaška se navezuje na vožnjo vpreg, skakalna in dresurna pa predvsem na jahanje,« v enem stavku razloži glavno razliko med njimi. FOTO: Osebni arhiv

 Čeprav je Nik vesele narave in vedrega značaja, se zaveda, da zna biti delo na kmetiji tudi težko. Žalosti ga dejstvo, da je pri nas tako malo mladih prevzemnikov. »Država kmeta premalo podpira, časi pa so težki tudi zaradi cen surovin,« opozarja mladi kmet, ki svojo idealno življenje s 30 kravami in petimi konji vidi na kmetiji, »ki lahko živi sama sebe oziroma vsaj deloma, na njej pa živi zagnana, povezana in delovna družina«.

Vse dosedanje podkaste lahko poslušate na tem mestu.