»Bog obstaja!« je osrednja tema letošnjih Nikodemovih večerov, ki jih je Katoliška mladina pripravila od 2. do 4. novembra v Ljubljani. Prvi večer z naslovom »Razum išče Boga« je 2. novembra v jezuitskem kolegiju ob cerkvi sv. Jožefa predaval filozof in profesor na Teološki fakulteti prof. dr. Branko Klun.

Koliko prostora ima razum v veri? Ali je mogoče Božji obstoj utemeljiti z razumskimi argumenti? In kako razumeti Božje biti v odnosu do našega? Predavatelj je poslušalce povabil k razmisleku o Bogu kot temelju vsega, kar je, in o bivanju kot daru.

Predavatelj prof. dr. Branko Klun. FOTO: Igor Vojinovič

Večer je z molitvijo začel jezuit p. Damjan Ristić, voditelj kolegija. Klun je opozoril, da lahko Boga, ko govorimo o njem, nehote spremenimo v predmet pogovora. Pred skrivnostjo Boga sta zato molitev in tišina primeren začetek razmišljanja.

P. Damjan Ristić DJ je večer začel in končal z molitvijo. FOTO: Igor Vojinovič

Vera in razum se dopolnjujeta

Bog ni eno izmed bitij, ki bi ga preprosto dodali drugim stvarem na svetu. O njem tudi ne moremo razmišljati na enak način kot pri matematičnem dokazovanju, je poudaril Klun. Kljub temu se človek lahko o njem sprašuje z razumom.

Ob tem je predstavil misel sv. Tomaža Akvinskega, filozofa in teologa iz 13. stoletja. Ta je razvil pet poti, po katerih razum iz izkustva sveta išče njegov zadnji temelj. Kot dominikanec je pripadal pridigarskemu redu, ki je oznanjal tudi tistim, ki krščanske vere niso poznali ali sprejemali.

Navzoči so bili študenti iz jezuitskega kolegija in drugih katoliških domov. FOTO: Igor Vojinovič

V ozadju je vprašanje o razmerju med vero in razumom. Akvinski je zaupal razumu, ker je isti Bog, ki se razodeva v odrešenjski zgodovini in v Jezusu Kristusu, ustvaril tudi naravo in človekov razum. Pomembni sta mu bili tako »knjiga Svetega pisma« kot »knjiga narave«.

Razum lahko človeka vodi k spoznanju, da Bog je; skrivnost troedinega Boga pa sprejemamo po razodetju in v veri. Vprašanje razmerja med vero in razumom ostaja aktualno tudi danes, denimo v dialogu z znanostjo.

Od prigodnosti do temelja vsega

Klun je na kratko omenil prvi dve Akvinčevi poti, ki izhajata iz gibanja in iz vzrokov. Opozoril je, da sta povezani s tedanjim razumevanjem sveta, na katero je vplivala Aristotelova filozofija. Razložil pa je predvsem tretjo pot, ki izhaja iz prigodnosti: stvari so, vendar bi lahko tudi ne bile. Človek si lahko zastavi vprašanje: zakaj sem, čeprav bi se lahko zgodilo, da me ne bi bilo?

Akvinski v tej poti iz prigodnosti stvari sklepa na nujni temelj bivanja. Klun pa je predlagal tudi bolj bivanjsko branje: ne gre le za to, da bi z mislijo prišli do prvega vzroka, temveč da bi se vprašali, kako je Bog navzoč v našem življenju. Zgolj ugotovitev, da nekdo obstaja, namreč še ne pomeni, da je navzoč v našem življenju – podobno kot je lahko oče odsoten iz življenja svoje družine.

FOTO: Igor Vojinovič

Biti kot dar

Za krščanski pogled je po Klunovi razlagi bistven pojem stvarjenja. Bog ni samo nekoč ustvaril sveta in ga prepustil samemu sebi. »Bog v vsakem trenutku daje biti,« je dejal. Vse ustvarjeno, živo in neživo, ohranja v bivanju.

Takšen pogled nas vabi k čudenju: zakaj sploh kaj je in ne rajši nič? Zakaj sem, čeprav bi lahko ne bil? V vsakem trenutku mi je dano biti. Ob prebujenju mi je podarjen nov dan, podarjen mi je vsak dih. Ob tem se lahko vprašam, iz kakšnega vira prejemam svoje biti in kdo me v njem ohranja.

Bog stvarnik ni nekdo, ki bi bil daleč, temveč je navzoč v življenju svojega stvarstva in nas nenehno nosi. Človek ni gospodar svojega življenja, temveč ga prejema; njegove krhkosti se lahko posebej zave ob resni bolezni ali drugi preizkušnji.

Podarjenost in svoboda

Odvisnost od Boga po Klunovi razlagi ne pomeni, da človek izgubi samostojnost. Bog mu podarja njegovo lastno biti in svobodo. »Jaz sem sebi podarjen v svobodo mojega biti,« je poudaril predavatelj. Bog ne želi lutkovnega gledališča, temveč svoboden človekov odgovor.

Razumske poti lahko človeka odprejo za vprašanje o Bogu in ga pripravijo na odgovor vere. Kristjani verujemo, da se nam je Bog razodel v Jezusu Kristusu. Krščansko oznanilo o stvarjenju iz nič nas vodi k logiki daru: biti nam je podarjeno zastonjsko, Bog pa ostaja navzoč v daru, ki nam ga daje.

Dialog z udeleženci: Ali tudi Bog potrebuje prostor?

V pogovoru po predavanju je poslušalec vprašal, ali mora tudi Bog biti v nekakšnem prvotnem prostoru. Klun je opozoril, da moramo razlikovati med fizikalnim in metafizičnim vprašanjem ter paziti, da Boga ne postavimo v okvir naših predstav o prostoru in času.

FOTO: Igor Vojinovič

Bog po njegovi razlagi ni zgolj prvi člen časovne verige vzrokov, temveč temelj, ki omogoča tudi to, kar je fizično dano, in celoto ohranja v bivanju.

Kaj pa ateisti?

Drugo vprašanje je zadevalo ateiste: ali je njihovo stališče lahko upravičeno, če Božjega obstoja ni mogoče neizpodbitno dokazati in nimajo osebne izkušnje vere? Klun je poudaril, da je treba ateizem vzeti resno. Lahko nas tudi opozori na to, da si Boga včasih predstavljamo po lastni podobi; zavrnitev takšne podobe še ni nujno zavrnitev Boga, v katerega verujejo kristjani.

Vera potrebuje razloge, je dejal, vendar je treba razlikovati med filozofskimi potmi do Boga in naravoslovnimi teorijami. Tudi teorija velikega poka sama po sebi ne more neizpodbitno dokazati Boga stvarnika: vprašanje časovnega začetka vesolja ni isto kot vprašanje njegovega najglobljega temelja.

Nadaljevanje Nikodemovih večerov

Predavanju so sledila vprašanja navzočih in sklepna molitev p. Damjana Ristića. Nikodemovi večeri se nadaljujejo s temo »Ko znanost obmolkne« o Božjem razodevanju po čudežih in s pogovorom »Kako zagovarjati vero«. Več informacij najdete na spletni strani Katoliške mladine.