Predsednik Češke krščanske akademije, Tomaš Halik, podpira malce drugačno stališče do nedavnih terorističnih napadov v Parizu. Kljub solidarnosti »z vsemi, ki obsojajo sleherno obliko nasilja in nestrpnosti«, se mu »prizadevanja, da nesrečne žrtve iz vrst uredništva satiričnega časnika častimo kot junake in simbole naše kulture«, ne zdijo najprimernejša, je Halik pojasnil v češkem časniku Lidove noviny.

Kritiko je Halik namenil predvsem francoskemu predsedniku Francoisju Hollandeu, ki je o urednikih satiričnega časnika Charlie Hebdo prvi spregovoril kot o »naših junakih«: s tem je pokazal »plitvost ne le tega politika, ampak celotne politične kulture, ki jo predstavlja«, je prepričan duhovnik, filozof in profesor sociologije na praški Karlovi univerzi.

Ko je videl »karikature« v omenjenem časniku, ki »močno spominjajo na ponižujoče predstave judov v antisemitskem tisku«, se je močno zavedel »ne le poniževanja islama in krščanstva, ampak tudi kršenja osnovnih vrednot naše kulture, ki temelji na spoštovanju drugih«, je poudaril Halik. Ta vrednota ni prav nič manj pomembna od svobode tiska.

»Ob vsem sočutju z žrtvami in njihovimi svojci« si tako Halik nikoli ne bi nadel priponke »Jaz sem Charlie«: navsezadnje podpira »drugo obličje naše kulture, tisto, ki zavestno prepoznava ljubeče osvobajajoči humor, pa tudi ironijo in polemiko proti fanatizmu in skrajništvu, zavrača pa vulgarne izraze prezira in neodgovornega prilivanja olja na ogenj sovraštva med ljudstvi in kulturami«.

Morda »k svobodni kulturi sodi tudi prostor za dekadenco, neokusnost in ceneno provokacijo«, ugotavlja sociolog. Če pa podpiramo svobodo kulture proti nasilju in sovraštvu, se moramo »varovati tudi druge skrajnosti, namreč tiste, da dekadenco in cinizem častimo kot simbol naše kulture in naše svobode – kajti k svobodi sodi tudi odgovornost«.

»Zdravo je, kadar človeška stran religije postane predmet humorja«, in gotovo je lahko humor »legitimno orožje proti nečloveški obliki religije, ki ubija v imenu svetosti«, še piše Halik. Če pa bo religija prihodnost postala »zabaviščna industrija brez dlake na jeziku in bomo dosegli stanje, ko nikomur ne bo nič več sveto«, češki teolog občuti kot »svojo dolžnost, da posvarim pred tovrstnim ciničnim trendom naše zahodne kulture«.

V uvodu v svoj komentar je Halik pojasnil, da se nikakor ne smemo »umakniti od pošasti Islamske države in njenih čet v podobi terorističnih bojnih celic«, prav tako pa moramo izreči jasen »ne« populistom, ki »iz strahu pred islamom poskušajo nabirati politične točke«. Razsodnosti bralca prepušča, da so podporniki Putina in Le Pena do zahoda in njegove kulture kritični, »ker je ne razumejo in jo zato sovražijo«, on sam pa kritiko izraža zato, ker ima to kulturo rad in se zanjo čuti tudi odgovoren.

Kot lahko v zapisu Jožeta Pavliča beremo v zadnji številki tednika Družina, pa podobno kot češki teolog Halik razmišlja tudi nemški razumnik in katoličan Michael Schneider-Flagmeyer. Ob tragičnih dogodkih v Parizu je v gostujočem komentarju za katoliški spletni servis kath.net med drugim zapisal:

»Kljub vsej nepopolnosti in slabostim si prizadevam biti Jezusov učenec. Ne, jaz nisem Charlie. To pomeni, da se ne morem poistovetiti s tistimi, ki blatijo in se norčujejo iz moje vere. Takšnih je po svetu nešteto. Toda do zadnjega diha bom branil pravico teh ljudi do nedotakljivosti življenja. Nihče ne sme iz sovraštva ali lastnega prava vzeti življenje drugemu ali biti nasilen do njega. Mi, kristjani, si moramo Kristusovo zapoved ljubezni globoko zapisati v srce in jo poskušati živeti z vsemi našimi slabostmi. 'Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Ljubite se, kakor sem vas jaz ljubil. Moji prijatelji boste, če boste delali, kar sem vas učil.' Te Jezusove besede so razlog, zakaj kristjani ne mečemo bomb na sovražnike ali streljamo nanje s kalašnikovkami. Tudi naši sovražniki in preganjalci so naši bližnji, ker skomine po sovraštvu in povračilu spadajo k pravilom, ki jih nauk naše Cerkve uvršča med posledice izvirnega greha, padca prvega človeka. 'Moje je maščevanje,' govori Gospod. 'Jaz bom povrnil.' To pomeni, da pride ura za vsakega človeka, ko bo moral pred božjo sodbo. To me pomirja, ko slišim in vidim, kako na svetu triumfirajo hudobnost, nizkotnost in nasilje. To me vodi v globljo molitev prav za tiste, ki teptajo božjo voljo.«

Vir: Kathpress

Foto: splet