“Ob smrti gospoda kardinala Ambrožiča se z globokim spoštovanjem priklonim njegovemu spominu, v hvaležnosti za vse, kar je naredil za Cerkev in kot nadškof v Torontu za prepoznavnost Slovenije v svetu.

Kardinal Ambrožič je bil nedvomno ena od markantnih osebnosti v času pontifikata Janeza Pavla II. Kljub temu, da je slovenska skupnost v multietničnem Torontu med manjšimi, ga je papež izbral za nadškofa zaradi njegove zvestobe katoliškemu nauku, zavzemanju za ohranitev katoliških šol, in sploh za vidnejšo navzočnost Cerkve v kanadski javnosti.

Pokojni kardinal Ambrožič se je po svojem prihodu v novo domovino leta 1948 hitro in uspešno vključil v anglosaški kulturni svet, kar se je odražalo v njegovem perfektnem obvladanju vseh subtilnosti Shakespearjevega jezika, pragmatičnem pogledu na svet in značilnim britanskim smislom za humor. Nikoli ni pozabil na svoje slovenske korenine. Z zanimanjem in ljubeznijo je spremljal slovensko pot v samostojnost in jo z vsem srcem podpiral. Da nas je Kanada priznala že 15. januarja 1992, dosti prej kot Združene države Amerike, je gotovo tudi njegova zasluga. Ob razglasitvi samostojne slovenske države je v tedniku Družina objavil eno najlepših in najbolj navdušenih izjav, kar jih je prišlo iz tujine. Katoliška Cerkev, Kanada in Slovenija s ponosom in hvaležnostjo gledajo na zvestega in premočrtnega človeka in kristjana, kar je bil nadškof in kardinal Ambrožič.”