Nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan (1832–1867) je življenje (pre)živel v senci starejšega brata, avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. (1830–1916). V nasprotju s sosednjimi državami, ki so v 19. stoletju menjale politične sisteme, so Habsburžani svoje dežele obvladovali v okviru tedanjega avstrijskega cesarstva. Po turbulentnih časih med marčno revolucijo leta 1848 je prestol zasedel mladi Franc Jožef I., ki je monarhiji zavladal s trdo roko. Prav te odločnosti je po njegovem mnenju manjkalo mlajšemu bratu Ferdinandu Maksimilijanu. 

Nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan je življenje (pre)živel v senci starejšega brata, avstrijskega cesarja Franca Jožefa I.

Kljub temu mu je poveril vodenje avstrijske vojne mornarice, ki jo je Ferdinand Maksimilijan v nekaj letih uspešno preobrazil v spodobno sredozemsko pomorsko silo. Nagnjenje do eksotičnih dežel in pustolovščin v daljnih krajih je nadvojvoda izpolnjeval z raziskovalnimi odpravami po Sredozemlju in svetovnih morjih. V začetku leta 1857 je sprejel mesto generalnega guvernerja Lombardije in Benečije, čeprav sta bili pokrajini politično nestabilni. Po porazu Avstrijcev proti združeni francoski in piemontski vojski leta 1859 ga je cesar Franc Jožef odstavil z mesta guvernerja. 

Z ženo, princeso Šarloto, s katero se je poročil leta 1857, sta se naselila v svoj novozgrajeni sanjski dvorec Miramar pri Trstu. V njem je pričakal francosko-mehiško ponudbo za cesarski prestol v Mehiki. 14. aprila 1864 je neverjetno velika množica obdala majhno pristanišče pod dvorcem Miramar, da bi osebno prisostvovala enkratnemu zgodovinskemu dogodku. Z zastavami okrašena avstrijska fregata Novara se je odpravljala na plovbo proti Mehiki. Na krovu je bil Ferdinand Maksimilijan Habsburški, ki je sprejel cesarsko krono oddaljene dežele Mehike. Mladi Habsburžan se je poslavljal od mesta, v katerem je preživel 10 let življenja.

Miramar in Maksimilijanova vizija

Dvorec Miramar, zgrajen med letoma 1856 in 1860 po načrtih arhitekta Carla Junkerja (1827–1882), je bil dom nadvojvode Ferdinanda Maksimilijana in njegove žene Šarlote Belgijske (1840–1927). Grad naj bi prvotno imel tri nadstropja, vendar se je Ferdinand Maksimilijan, ki je gradnjo financiral iz lastnih sredstev, zaradi pomanjkanja denarja tretjemu nadstropju odpovedal. V času gradnje je s soprogo živel v manjšem objektu v grajskem parku, kjer je Šarlota živela tudi po smrti svojega moža.

Grad Miramar, razglednica, pred 1905, inv. št. k-8145. VIR: Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije

Lokacija ob morju in njegova romantična zasnova sta odražali duh časa, hkrati pa je Ferdinand Maksimilijan želel, da dvorec ne bi bil le rezidenca, ampak tudi prostor učenosti in kulture. V tem duhu je nastala zamisel o muzeju za staroegipčanske predmete, ki bi bili del stalne zbirke dvorca. Ključno vlogo pri tej zamisli je imel Anton Lavrin (1789–1869), avstrijski generalni konzul v Aleksandriji, izkušen diplomat in strasten zbiratelj egiptovskih starin, ter njegova zavidljivo velika in pomembna zbirka starin v njegovi vili v Aleksandriji.

Anton Lavrin (1789–1869) in njegova egipčanska zbirka

Generalni konzul Anton Lavrin je bil avstrijski diplomat v Egiptu v Prešernovem času, doma iz Vipave, med službovanjem v Deželi ob Nilu pa je postal eden od začetnikov raziskovanja staroegipčanske kulture in prvih zbiralcev staroegipčanskih spomenikov. Položaj konzula mu je po eni strani olajšal dostop do najdišč, po drugi strani pa so ga službene dolžnosti zadrževale, da se ni bolj posvetil izkopavanjem. Staroegipčanske spomenike je zbiral v svoji vili v Aleksandriji. Njegova zbirka je bila ena najpomembnejših zasebnih zbirk v Egiptu, ki so jo obiskovali in omenjali številni njegovi sodobniki, tako iz vrst diplomatov kot iz vrst prvih raziskovalcev in egiptologov.

Generalni konzul Anton Lavrin je postal eden od začetnikov raziskovanja staroegipčanske kulture in prvih zbiralcev staroegipčanskih spomenikov.

Lavrin sodi v prvo obdobje evropskih raziskovanj starega Egipta, v čas t. i. konzulov, ki so v obdobju med letoma 1810 in 1850 zaslužni za nastanek zbirk konzulov, danes v znanih evropskih muzejih: Egipčanskem muzeju v Torinu, Britanskem muzeju v Londonu, Louvru v Parizu, v Novem muzeju v Berlinu in Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju.

Med konzuli je bilo v začetku 19. stoletja modno potovati po Egiptu in zbirati starine, kar sta uvedla francoski konzul Bernardino Drovetti (1776–1852) in angleški konzul Henry Salt (1780–1827). Tudi habsburška monarhija, kljub svoji na videz nekoliko odrinjeni vlogi na Bližnjem vzhodu, v tej tekmi ni stala ob strani. Francoski zdravnik Antoine Berthélemy Clót Bey, ustanovitelj bolnice Abu Za Bal v bližini Kaira, nam je zapustil zanimiv opis evropskih generalnih konzulatov v Aleksandriji leta 1840, ko je mesto naraslo na 100.000 prebivalcev:

»Na vzhodu kličejo vse podanike krščanskih sil 'Franki', v Egiptu jih je 6.000. Najbolj prestižno skupino med njimi sestavljajo konzuli, predstojniki sodišč in konzularni uradniki. Generalni konzuli imajo svoj sedež v Aleksandriji. Naslednje sile so zastopane z generalnimi konzulati: Francija, Rusija, Avstrija, Anglija, Prusija, Španija, Švedska, Sicilija, Sardinija, Holandija, Belgija, Danska, Toskana. Portali generalnih konzulatov so okrašeni z grbi in na strehah plapolajo nacionalne zastave. Generalni konzuli v Aleksandriji se zelo razlikujejo od ostalih na Levantu. Zaradi pomembnosti Egipta pod Mehmedom Alijem ima položaj generalnega konzula evropske sile pri podkralju izreden diplomatski pomen. Generalni konzuli Francije, Anglije, Rusije in Avstrije so pravi ambasadorji. Vzdržujejo tesne stike s podkraljem, prenašajo mu uradna sporočila svojih vlad in z njim razpravljajo o pomembnih političnih vprašanjih. Generalni konzul je vodja kolonije svojih sonarodnjakov, vlada jim v skladu s sporazumom z Otomanskim imperijem, ima pristojnosti v civilnih in kazenskih zadevah …«.

Staroegipčanske starine, ki so jih kupovali tudi pri legalnih prodajalcih, so diplomati kopičili v svojih vilah.

Ko je v Egipt prišel Lavrin, je postal povsem enakovreden stanovskim kolegom iz takratnih velikih zahodnih sil, Francije in Velike Britanije, ki so imeli neomejen dostop do egiptovskega vladarja Mehmeda Alija (1769–1849). Od njega so namreč pridobili pisna dovoljenja za izkopavanja in odvažanje spomenikov. Staroegipčanske starine, ki so jih kupovali tudi pri legalnih prodajalcih, so diplomati kopičili v svojih vilah. Konzuli in njihovi zastopniki na terenu so takrat zbirali predvsem občudovanja vredne in mogočne spomenike iz granita, kot so kolosalni kipi, sfinge, sarkofagi in celo obeliski.

Članek si lahko v celoti preberete v 52. številki magazina SLO.