Januarja 1928 je prvič obiskal sorodnike v New Yorku in tam prvič zapel svojim rojakom. Sprejeli so ga s tolikšnim navdušenjem, da se je odločil za koncertno turnejo po slovenskih naselbinah v ZDA. Do septembra 1929 je izvedel 86 koncertov v 45 mestih po 14 zveznih državah od Atlantika do Pacifika. Večina koncertov je bila namenjena slovenskim izseljencem, 31 pa jih je izvedel izključno za ameriško občinstvo. Navdušenje Slovencev v Ameriki je pojasnil z besedami: »V tujini človek drugače poje svoje narodne pesmi kot pa doma, kajti dlje kot si od svoje domače zemlje, bolj jo ljubiš.«

Otroštvo na Rodici

Anton Šubelj se je rodil kot deseti in zadnji otrok v družini. Oče France je bil sezonski gozdni delavec, mati Marjana (rojena Pirnat) pa šivilja slamnikov v tovarni. Življenje v tako številni družini je bilo težko in pogosto zaznamovano s pomanjkanjem, a prežeto s toplino in medsebojno povezanostjo. Toni, kakor so ga klicali, je že zelo zgodaj pokazal izjemen posluh in veselje do petja.

Anton Šubelj je že zelo zgodaj pokazal izjemen posluh in veselje do petja.

V otroških letih je na Rodici živel kovač, ljubitelj slovenske pesmi. Ko je obiskal Šubljeve, je opazil, kako si mali Toni zapomni vsako melodijo in jo potem zapoje skupaj z materjo. Odločil se je, da mu podari hranilnik v obliki prašička in mu za vsako novo pesem vanj spusti kovanec. Za Tonijev četrti rojstni dan so hranilnik odprli in v njem našteli 75 kovancev.

Mati Marjana je ustanovila in vodila pevski zbor, ki je prepeval v grobeljski cerkvi. Ko nekega dne pri maši ni bilo pevcev, je mati pocukala za rokav sedemletnega Tonija: »Tiha maša pa že ne bo!« Šubelj se je tega takole spominjal: »Z mamo sva pela v duetu v grobeljski cerkvi. Mama, ki je bila takrat stara 54 let, je pela sopran, jaz pa, ki sem imel 7 let, sem pel alt.«

Iz otroških let je rad pripovedoval tudi zgodbo, kako ga je mati poslala po kvas, on pa se je zadržal na vrtu Slokarjeve gostilne, kjer so mu gostje plačevali, da jim je pel. Ko se je vrnil domov, ga je mati že čakala na pragu in mu žugala, on pa se je potrepljal po žepu in ji rekel: »Sem pel in veliko zaslužil.«

Šola in zgodnje delo

Osnovno šolo je najprej obiskoval v Spodnjih Jaršah, nato pa v Mengšu. Iz ohranjenih redovalnic prve jarške učiteljice Angele Janša za šolsko leto 1907/08 je razvidno, da je brez izjeme dobival najboljše ocene. Njegovo nadarjenost je prepoznal tudi nadučitelj Tomo Petrovec, ki je večkrat poudaril: »Kakšna škoda, da fant ne more v ljubljansko šolo.«

Toni se je moral zaradi pomanjkanja že pri desetih letih zaposliti.

Toni se je moral zaradi pomanjkanja že pri desetih letih zaposliti. Vsak dan je pred poukom in po njem raznašal pošto po domačem kraju, kljub temu pa ni opustil glasbe. S prihranki, del zaslužka so mu starši pustili, si je kupil rabljen klavir, sproti pa je kupoval notno gradivo. Ob nedeljah popoldne je bilo pri Šubljevih živahno. Toni in mati Marjana sta imela prave domače koncerte. Ob klavirju sta prepevala solo in v duetu, pogosto se jima je pridružila tudi preostala družina.

Delo v slamnikarski tovarni in vojna

Po končani osnovni šoli se je Toni zaposlil v domžalski slamnikarski tovarni. Zvečer in ob nedeljah je sodeloval v kulturnem društvu, pel v pevskem zboru in deloval še pri dramatiki. Že pri štirinajstih letih je vodil pevski zbor v domačem kraju.

Leta 1917, v času prve svetovne vojne, je bil mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko. Vojaško življenje ga je močno pretreslo. Ko je bil na dopustu, je pripravil note, ki jih potem vzel s seboj. Povedal je, da tudi v vojski veliko poje, največ oficirjem. Po vojni je menil, da so ga note rešile, da ga ni odnesla reka Piava.

Anton Šubelj v značajski vlogi, domnevno v operi Zvedave ženske, ljubljanska Opera, 1926. VIR: Mestni muzej Mengeš 

Izobraževanje na konservatoriju

Po prvi svetovni vojni se je mladi Anton Šubelj znova vključil v živahno društveno življenje v Mengšu ter v domžalskem društvenem in sokolskem domu, kjer je pel in igral v dramskih predstavah. Njegova sestra Marija Kompare se je še posebej rada spominjala uprizoritve Molierove komedije Namišljeni bolnik v Mengšu, ki jo je Šubelj režiral in v njej tudi odigral eno izmed vlog. Njegov prijatelj Jože Gostič s Homca, pozneje prav tako priznani operni pevec, je poskrbel za kostume in maske. Kadar sta Gostič in Šubelj skupaj pripravila samostojen koncert, so bile dvorane vedno polne.

Anton Šubelj se je odločil, da bo svoje življenje posvetil največji ljubezni – petju oziroma glasbi. Zbral je pogum in obiskal ravnatelja ljubljanskega Glasbenega konservatorija Mateja Hubada. Možnosti, da bi bil sprejet, so bile majhne, saj ni imel zahtevane srednješolske izobrazbe, je pa z veliko vnemo zagotavljal, da bo zamujeno nadomestil. Pedagogi so mu dali več poskusnih izpitov in se tako prepričali o njegovem izjemnem talentu.

Odločil, da bo svoje življenje posvetil največji ljubezni – petju oziroma glasbi.

Leta 1919 je Anton Šubelj postal študent petja in dramatike na ljubljanskem konservatoriju. Med gledališko predstavo v Mengšu je bil nad njegovo igro navdušen dr. Ivan Grafenauer, ki ga je nato osebno priporočil Pavlu Golii, dramaturgu in direktorju ljubljanske Drame. Šubelj je tako dobil priložnost za nastope v Drami, zaslužek pa mu je omogočil plačilo študija. Petletni študij je končal v štirih letih.

V letih 1922 in 1923 je znanje izpopolnjeval na glasbeni akademiji Hochschule für Musik v Berlinu, kjer je imel vrhunske učitelje glasbe in igre, med njimi slovitega pedagoga Maxa Reinhardta. Neznani avtor članka v časopisu Slovenec je leta 1929 napisal: »Nič se ni ustrašil stradanja, pri katerem sva bila v nemški metropoli tiste čase kar dva.«

Članek si lahko v celoti preberete v 52. številki magazina SLO.