Ko je nadškof Marcel Lefebvre 30. junija leta 1988 brez papeževega dovoljenja posvetil štiri škofe, sem bil premlad, da bi novico zaznal. Vendar je zgodba nedovoljenih posvečenj precej visela nad Cerkvijo v času mojega študija. Seveda si nisem predstavljal, da se bo čez nekaj desetletij ponovila.

Ponovitev ne sme zastreti pogleda na razlike. Lefebvre je bil ugleden član škofovskega zbora in pomemben udeleženec drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Njegovih naslednikov ne pozna zunaj krogov Pijeve bratovščine domala nihče. Bratovščina je zadnjih 38 let preživela izolirana od Cerkve, v nekakšnem getu. Od tod razlika v intenzivnosti prizadevanj za dosego dogovora. Leta 1988 sta se takratni papež Janez Pavel II. in prefekt Joseph Ratzinger do zadnjega trudila »spametovati« Lefebvra. Hkrati slednjemu ni mogoče očitati jemanja pogovorov z levo roko. Tokrat so pogajanja sicer potekala, vendar prave volje na nobeni strani ni bilo opaziti. Bratovščina je očitno presodila, da ji dogovor v noben...