Iz pridige nadškofa Stanislava Zoreta pri polnočni maši

Pomembno je predvsem dejstvo, da je Jezus za čas svojega rojstva izbral čisto navaden čas. Ni čakal, da bi se vse razmere na svetu uredile. Ni čakal, da ne bi bilo več krivic in zatiranja. Ni čakal, da bi vsi ljudje začeli hrepeneti po njem in bi vsi vpili k Bogu, naj pošlje odrešenika. Ne. Prišel je, ko je cesar Avgust zahteval popisovanje prebivalstva v Rimskem cesarstvu in sta se Jožef in Marija morala odpraviti v Betlehem.



V Betlehemu, v Davidovem mestu je Bog stopil na našo zemljo, zajokal, kakor ob rojstvu zajoka vsak otrok. Čeprav je bilo vse, kar ga je obdajalo, preprosto, celo ubogo, ni pogrešal ljubezni, saj ni bil zavit samo v plenice, ampak je bil zavit tudi v ljubezen matere Marije in v skrbno varstvo svetega Jožefa. Ljubezen je doživel tudi v obisku pastirjev, čeprav jih običajno prebivalci vasi in mest niso bili veseli, ker so bili zaradi svojega načina življenja večkrat neprijazni in celo nasilni.



Tako je bilo takrat v Betlehemu v Judeji. Kako pa je danes? Bog želi tudi danes stopati med ljudi našega časa. Najprej želi, da bi bil dobrodošel v nas, v našem življenju. Vsakega izmed nas najprej vabi, da bi prisluhnili njegovi besedi. Ta beseda tudi nas nagovarja, da bi postali njegovi sodelavci. Če jo bomo znali poslušati in če ji bomo dovolili, da oblikuje naše življenje, potem bo njegova beseda iz nas naredila ljudi, v katerih se lahko učloveči Bog. Angelus Silesius, iz protestantizma spreobrnjeni katoliški duhovnik in mistik, je v pesmi zapisal: „Če bi se Kristus v Betlehemu tisočkrat rodil, a se v tebi ne bi, bi vso večnost izgubil.“

Iz pridige mariborskega nadškofa metropolita Alojzija Cvikla pri polnočni maši

Sveta noč je noč, ki nagovarja vsakega od nas. To je noč, ko se spominjamo, da se je Bog za nas rodil kot otrok. Božje dete v jaslicah vsakemu od nas ponuja roko in nas vabi na skupno pot.

Vse je odvisno od tega, ali smo sposobni odpreti naša srca in prepoznati dar, ki nam je ponujen. O tem nam tako lepo spregovori sv. Pavel v pismu Titu: »Razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi« (prim Tit 2,11-14). V novorojenem Božjem detetu se nam razodeva človekoljubnost in Božja milost, zato vas vabim, dragi bratje in sestre, da odpremo svoja srca in sprejmemo ta dar, ki je edini sposoben spremeniti naše življenje tako, da bomo tudi mi vedno bolj postajali dar za druge. Tako bo naše življenje postalo bolj uresničeno in tudi bolj polno iskrene in globoke vere, v kateri bomo tesneje povezani z Bogom in drug z drugim. To svojo iskreno in pristno vero potem izpovedujmo in žívimo v naših družinah, na delovnem metu in v javnem življenju.



Iz pridige koprskega škofa Jurija Bizjaka pri polnočni maši

Božični čas je po vsem svetu znan tudi kot čas številnih luči in svetilk, ki osvetljujejo ulice in ceste in poti, mestne in podeželske zgradbe in domove, v katerih krasijo adventne venčke in božična drevesca. Še bolj kot po zunanjih lučeh in svetilkah pa je božični čas znan po svetlobi in svetlosti, ki napolnjuje našega duha in našega notranjega človeka, kakor pravi tudi naš Župančič: 'Naša zadnja luč je duh: vse je mračno, duh nam seva, k Bogu pota razodeva.' In Novorojeni Mesija nam prinaša prav to trojno notranjo luč: luč vere in luč upanja ter luč ljubezni. Luč vere za preteklost, luč upanja za prihodnost, luč ljubezni za sedanjost.

Vsem iskreno voščim, naj betlehemska luč doseže vsa naša mesta in naselja, vse naše domove in družine, zlasti pa vsa naša utripajoča in čuteča srca, naj jih napolni s snopovjem svojih žarkov, da bo naš duhovni človek pogumno in veselo obračal svoj pogled v bližnjo in daljno prihodnost. Želim blagoslovljeno in veselo slavje rojstva Gospodovega, njegova svetloba naj vas obsije kakor betlehemske pastirje (Lk 2,9).

Iz pridige murskosoboškega škofa Petra Štumpfa pri polnočni maši

Leto 2019 bo torej za soboško škofijo nekakšno »sveto leto«, saj se bomo z molitvami, občasnimi nedeljskimi nagovori duhovnikov, majskimi šmarnicami, znanstvenim simpozijem, s slovesno sveto mašo vseh slovenskih škofov, nekaterih škofov iz sosednjih držav ter mnogih duhovnikov in z udeležbo vernikov, 17. avgusta v Beltincih, ter še z nekaterimi drugimi bogoslužji in dejavnostmi, Bogu zahvalili tudi za to, da v soboški škofiji Slovenci, Madžari, Romi in Hrvati vendarle še živimo v medverskem in tudi narodnostnem dialogu in strpnosti. Ti darovi nikakor niso samoumevni, temveč smo sedaj mi odgovorni, da jih ohranimo v jaslicah naših narodnosti.

Navkljub mnogoteremu nasilju po svetu in tudi pri nas ter masovnemu praznovanju nekrščanskega božiča, se to sveto, božično, noč še zmeraj iz nebes razlega petje nebeških korov angelov: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2, 14)! Z angeli tudi mi pojemo in darujemo polnočno sveto mašo v zahvalo Bogu, da nam je poslal svojega Sina. K nam je prišel Knez miru, ki je Prvi in Poslednji, Začetek in Konec. Prišel je, da izpolni obljubo Boga Očeta, da ne bo pustil človeštva v tavanju temi greha in smrti. Prišel je, da vse ljudi prime za roko, da bi skupaj z Njim hodili v njegovi Luči po poti, ki vodi do večnega življenja pri nebeškem Očetu v nebesih.

Iz pridige celjskega škofa Stanislava Lipovška pri polnočni maši

Če kdaj, smo prav danes potrebni luči, ki prihaja iz Betlehema, potrebni smo novega razodetja božje dobrote in ljubezni, ko vidimo kaj se dogaja v današnjem svetu, kjer je toliko zla, nasprotovanja, hudobije, krivic in nasilja. Tisoči in tisoči ubogih ljudi, ki bežijo pred grozotami vojnih spopadov, tisoči brezpravnih beguncev, otrok, mladih in starejših tava po svetu, da bi si rešili golo življenje in našli pogoje za človeka vredno življenje. In v ta zmedeni, z grozečimi in temnimi silami preplavljeni svet nocoj/ danes, na božični praznik, posije nova luč, novo upanje, resnična pomoč, tolažba in rešitev.



To je Jezus Kristus, novorojeni Odrešenik, to je njegovo sporočilo, njegov evangelij, njegova nova zapoved, njegovo vabilo: »Pridite k meni, vi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vas bom poživil…učite se od mene….ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil…lačen sem bil in ste mi dali jesti, popotnik, begunec sem bil in ste me sprejeli, bolan sem bil in ste me obiskali, žalosten sem bil in ste me potolažili…«(prim. Mt 25,34-46.Jn 13,34). Ne, to niso prazne besede, to je vsebina naše vere, ki je in mora biti obogatena z deli, drugače je mrtva…

Zato se nocoj in v teh prazničnih dneh, ko pri jaslicah na novo doživljamo milino, dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega Odrešenika, zahvalimo vsem dobrim ljudem, ki ste s svojimi dobrimi deli nosilci luči iz Betlehema. Posebej se zahvalimo vernim staršem in starim staršem, in vsem vzgojiteljem, ki s svojim zgledom in zvestobo Jezusu Kristusu ustvarjajo verno okolje in so posredniki vere in vrednot krščanskega življenja; zahvala sodelavkam in sodelavcem župnijskih in Škofijske Karitas in vsem dobrodelnim ustanovam. ki imate čuteče srce in odprte roke in znate biti blizu vsem pomoči potrebnim in preizkušanim bratom in sestram.

Iz pridige novomeškega škofa Andreja Glavana pri polnočni maši

Kristus prihaja na svet in v zgodovino in po zakramentih, zlasti evharistiji, prihaja v odprto srce, da v njem stopi ledene spone v bedo potopljenega, v sovraštvo vpletenega, v obupu osamljenega človeka. Sveti Frančišek, ki je postavil prve jaslice, je pridigal: »Glejte, vsak dan se poniža, prav tako kot takrat, ko je s kraljevskega prestola stopil v telo Device Marije. Vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke in po njih v naše srce.« A k nam prihaja tudi v ubogih, zapostavljenih. Jezus sam je govoril, da njemu storimo, kar storimo svojim bližnjim.

To Božje ravnanje uzakonja v našem življenju in medsebojnih odnosih ljubezen. Kljub temu, da smo drug drugemu nesimpatični ali celo odvratni, se jezimo in celo sovražimo, nas Bog nagovarja, naj gremo po njegovem zgledu preko zunanjih antipatij in simpatij. Navdušuje nas za ljubezen, ki ljubi človeka zato, ker je človek ne glede na njegove kvalitete.

V družbi in v zakonodaji ljubezen nima mesta. Ljubezni se ne da predpisati in uzakoniti, zato pravičnost in predpisi odpovedo v kritičnih trenutkih, tedaj rešuje samo ljubezen. Najdelikatnejše odločitve in najbolj usodno važna dejanja so vedno povezana s svobodno ljubeznijo, z ljubeznijo zastonj

Vir: SŠK, Jože Potrpin, Družina
Fotografije so s polnočne maše v ljubljanski in celjski stolnici.
Foto: Tatjana Splichal, Jože Potrpin