Janko Maček. FOTO: Ivo Žajdela.


Prvi prispevek v reviji Zaveza je Janko Maček objavil v drugi številki julija 1991 in od takrat do danes je redno objavljal v njej, zvrstilo se je več kot 150 prispevkov. Večino jih je objavil v Zavezini nosilni rubriki Kako se je začelo.

Kot pove že naslov, je v njej objavljal temeljne prikaze o nasilju komunističnih partizanov na območjih polhograjskega gričevja, na Notranjskem, Dolenjskem in Gorenjskem.

Pozabiti je nemogoče

»Zasluga za moje pisanje gre predvsem dolgoletnemu uredniku Zaveze Justinu Stanovniku, ki me je najprej spodbujal, ko sem začel, pa pomagal z nasveti in razumevanjem,« je povedal. Že za drugo številko Zaveze je napisal kratek članek Njihova smrt ni več skrivnost.

Motiv zanj je bila rešitev njegovega strica z dvorišča Škofovih zavodov v Šentvidu. Sredi junija 1945 je čez hribe in skozi gozdove prilezel domov in se tam pridružil drugim skrivačem, ki niso šli na Koroško in do tedaj niso verjeli, da so Angleži domobrance iz Vetrinja vrnili partizanom.

Naslednji prispevek je imel naslov Odpustiti je težko, pozabiti nemogoče. To je zgodba matere desetih otrok, ki jo je osebno poznal. Takoj po kapitulaciji Italije so ji partizani ugrabili moža.

Ko je kolona z »mobiliziranci« odhajala iz vasi, je žena z dojenčkom v naročju stala pred domačo hišo in že od daleč prepoznala moža. Ni smel stopiti iz kolone, ampak je pozdravil samo s pogledom, ki si ga je za vedno zapomnila.

Bilo je hudo, saj je ostala sama z otroki in najmlajša, dvojčka, sta bila stara le nekaj mesecev. Ko so pozno jeseni nekje pri Ledinah odkopali možev grob, so na truplu ugotovili znake mučenja.

Nasilje revolucije

Tako se je začela rubrika Kako se je začelo, v kateri je med prvimi opisal partizansko nasilje v Šentjoštu, Rovtah, Velikih Laščah in Borovnici. Potem pa je objavljal razmeroma dolge prispevke v vsaki številki – »in je postalo že skoraj navada,« je povedal – vse do danes.

Prispevke je pisal ob skrbni pripravi, z uporabo objavljenih virov, predvsem pa pričevanj ljudi, ki so bili priče ali sorodniki ljudi, nad katerimi se je znesla roka komunistične revolucije. Skoraj v celoti je šlo za vaška okolja in za ljudi, ki so skozi rodove živeli od dela na kmečki zemlji.

Veliko jih je živelo v hribovitem okolju, kjer se je trdo delalo in živelo. Tudi tu se vidi, kako absurdno je bilo nasilje komunistov nad njimi, tistih, ki naj bi po komunistični propagandi zastopali njihove interese.


»Ko je kolona z "mobiliziranci" odhajala iz vasi, je mati desetih otrok stala pred domačo hišo in od daleč prepoznala moža. Ni smel stopiti iz kolone, ampak je pozdravil samo s pogledom, ki si ga je za vedno zapomnila.« FOTO: Tatjana Splichal.

Orjaško delo

Leta 2003 je Janko Maček v samozaložbi izdal knjigo Rovte v viharju vojne in revolucije, leta 2005 pa še Šentjošt brani svoje izročilo. Obe odlikuje izjemna berljivost in jasnost podajanja težke snovi: kako so komunisti z najhujšim nasiljem uničili dve pomembni vasi.

Založba Družina je leta 2010 izdala njegovo knjigo Kako se je začelo, izbor njegovih prispevkov iz revije Zaveza. Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) mu je za njegovo obsežno publicistiko lani podelilo Meškovo priznanje.

Delo, zbiranje pričevanj in podatkov o nasilju komunistične revolucije, ki ga je opravil Janko Maček, je po obsegu orjaško. Predvsem pa je izjemno pomembno vsebinsko. Veliko tega, kar je objavil, bi se drugače za vedno izgubilo v molku in času.

Podatke je zbiral 50, 60 in 70 let po dogodkih in že zato delo ni bilo lahko. Osupljivo je, za kaj vse razne državne ustanove podeljujejo nagrade, takšno veliko in pomembno delo pa ostaja prezrto.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (23/2021).