V Sloveniji je delež mladih gospodarjev, starih do 35 let, 4,6-odstoten, kar nas uvršča pod povprečje EU-28, ki znaša 6 odstotkov. Zakaj se mladi ob vseh tegobah, ki jih prinaša »proizvodnja pod milim nebom«, danes odločajo za delo na kmetiji? Na to in številna druga vprašanja iščemo odgovore v podkastu Mladost na kmetiji. Skupni imenovalec mladih kmetov je odločnost slediti svoji viziji ter živeti od sadov dela lastnih rok.

Podkast Mladost na kmetiji lahko poslušate in mu sledite: Družina Media, Spotify, Instagram profil

Sogovorniki v podkastu med drugim razkrivajo, zakaj je življenje na kmetiji lepo in v čem je čar, ki ga prinašata stik z naravo in delo na prostem.

Mladi slovenski kmetje po vsej državi so združeni v 39 društvih podeželske mladine z več kot 3000 člani. Povezuje jih krovna organizacija, Zveza slovenske podeželske mladine Slovenije (ZSPM).

O izzivih, s katerimi se soočajo mladi prevzemniki, je v aktualni številki tednika Družina govorila tudi gostja prvega podkasta in predsednica Zveze slovenske podeželske mladine Anja Kastelic.

Katere so največje ovire pri prenosu lastništva kmetijskega gospodarstva s starejše na mlajše generacije?

Najpomembnejša dejavnika za odločitev za prevzem kmetije sta motivacija in volja za kmetovanje. Vendar jo mladi vedno težje najdejo, saj je izzivov in pričakovanj v kmetovanju vedno več, razumevanja pa vedno manj. Lahko rečemo, da trenutne razmere v kmetijstvu (ujme, poplave, neurja …) le še doprinesejo k še težji odločitvi, ali kmetijo prevzeti ali ne.

Naslednja težava je močno otežen dostop do kmetijskih zemljišč. Dobre štiri petine kmetijskih zemljišč imajo v upravljanju nosilci, stari 41 let in več. Starejši nosilci kmetijskih gospodarstev imajo v povprečju manjše kmetije v primerjavi z ostalim starostnimi skupinami, mlajši gospodarji pa imajo večje kmetije, tako po obsegu kmetijskih zemljišč kot po standardnem prihodku.

Anja Kastelic, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine. FOTO: Osebni arhiv

Tudi dostop do finančnih sredstev za kmete je razmeroma težji kot za druge subjekte, za mlade kmete pa še bistveno bolj. Finančni pogoji, ki so jim ponujeni, so glede zahtev glede zavarovanja s premoženjem manj ugodni, tudi z vidika stroškov in obdobij odplačevanja.

Pri prenosu lastništva pa ne gre zanemariti niti prenosnika kmetijskega gospodarstva, predvsem skozi vidik socialne varnosti in zagotovitve dohodka, ki mu ga je do sedaj prinašala kmetija. To je lahko pomembna ovira pri prenosu kmetije. Pri samem prevzemu mlade velikokrat bremeni še »zajeten kup« birokracije, vodenje evidenc, nedoseganje ciljev, ki si jih mladi kmet postavi sam, na drugi strani pa mu vedno zahtevnejše cilje in norme postavlja tudi družba.

Gost naslednjega podkasta na martinovo bo mladi prevzemnik in vinogradnik Martin Jožef Tomše. Ne zamudite. 

Poudarila bi tudi, da so na nekaterih kmetijah velikokrat zaostreni odnosi. Ko se kmetija preda mlajši generaciji, se velikokrat preda le na papirju, ne pa tudi dejansko, da bi naslednik dobil vso odgovornost. Velikokrat do prenosa kmetije ne pride pravočasno, ker bi mladi s tem, ko prevzamejo kmetijo, izgubili socialne transferje (znižajo se štipendije, dodatek za vrtec …), država in družba namreč še vedno ne razumeta, da njiva, traktor, travnik … niso kmetov prestiž, temveč nuja za opravljanje osnovne kmetijske dejavnosti.

Na nekaterih kmetijah nimajo naslednika, ki bi nadaljeval kmetijsko dejavnost. Ali obstajajo primeri, da na primer mlada družina, ki ni v neposredni sorodstveni vezi z lastnikom kmetije, prevzame njeno vodenje in ohranja kmetijo »živo«?

Obstajajo tudi taki primeri. Res je, da je trenutno prenos še vedno nekako tradicionalno povezan z rekom iz roda v rod, vendar takšni primeri obstajajo in po mojem mnenju jih zna biti vedno več. Vendar po mojem mnenju samo v primerih, kjer nosilci nimajo potomcev. Če imajo potomce, je ta opcija bistveno bolj otežena. Če pa bodo pogoji v kmetijstvu ugodni, smo v ZSPM prepričani, da bodo mladi raje ostajali doma na kmetijah ali poiskali kmetije, kjer si bodo lahko ustvarili dostojno življenje.

Ko se kmetija preda mlajši generaciji, se velikokrat preda le na papirju, ne pa tudi dejansko.

Letošnje leto je za slovensko kmetijstvo polno preizkušenj (pozeba, toča, vodna ujma). Kako mladi ob vseh izziv in preizkušnjah ohranjate pozitivno naravnanost?

Bi se zlagala, če bi rekla, da pozitivna naravnanost pride sama od sebe, ker jo je na trenutke res težko najti. A povezuje nas vztrajna želja po razvoju kmetijstva in samega podeželja, naša jeklena volja in miselnost ter sama povezanost in veselje do sodelovanja. Povezani se namreč zavedamo, da smo skupaj v dobrem in slabem, ko lahko računamo drug na drugega. Povezani vsako slabo stvar lažje »prežvečimo« in najdemo v še tako težkih trenutkih nekaj dobrega, čeprav je treba velikokrat zelo dolgo iskati, da najdemo tisto nekaj dobrega.

Zveza slovenske podeželske mladine (ZSPM) letos praznuje 30 let. Kakšen je njen doprinos pri povezovanju mladih kmetov?

ZSPM se od samega začetka trudi opravljati svoje poslanstvo, ki je ne glede na leto, vodstvo, razmere, … vedno enako in se glasi: »Prek druženja, povezovanja, pridobivanja znanj in izkušenj krepimo samozavest in ponos v mladih s podeželja.« S članstvom v naših društvih res pridobiš ogromno. Družiš se z enako mislečimi, mogoče kdaj malo potarnaš in vsaka slaba stvar ni več tako zelo slaba. Povezujemo se, sodelujemo, se nehote učimo drug od drugega in prek dogodkov ter aktivnosti, ki jih organiziramo, mladi pridobivamo kompetence in osebnostno rastemo. In to ne le za čas članstva, temveč za vse življenje. Lahko bi rekli, da je podeželska mladina nekakšen poligon odraščanja. In kar smo doživeli ali se naučili pri podeželski mladini, se potem odrazi v naši »zreli« dobi.