Kdo je drobna temnolaska, ki tako pogumno kljubuje venezuelskemu samodržcu Nicolasu Maduru? Temu gotovo ni všeč, da gre letošnja Nobelova nagrada za mir v roke njegovi najostrejši nasprotnici in zagovornici demokracije: Nobelov odbor je Marío Corino Machado počastil kot »žensko, ki ohranja goreč plamen demokracije sredi naraščajoče teme«, zaradi česar je »eden najizjemnejših primerov državljanskega poguma v Latinski Ameriki«.

Kot v portretu za avstrijski Kathpress piše njihov sodelavec Alexander Pitz, je v življenju 58-letne Machadove dejansko veliko izjemnega. Več kot dvajset let se je borila za svobodne in poštene volitve v svoji avtoritarno-socialistični domovini: najprej pod dolgoletnim vladarjem Hugom Chávezom , od leta 2013 pa pod Madurom, ki se prav tako noče odpovedati oblasti. Machadova z občudovanja vrednim pogumom kljubuje nenehnemu zatiranju vlade in neprestanim poskusom ustrahovanja. Skoraj vsak dan se sooča z grožnjo aretacije in drugega nadlegovanja, toda za razliko od milijonov drugih oporečnikov ni zapustila Venezuele in vztrajno vodi demokratični odpor.

Po neštetih neuspehih venezuelske vlade Machadova in njeni podporniki dobivajo novo upanje na spremembe.

Pred nekaj dnevi je »borbeno« spregovorila v televizijskem intervjuju: z odločnim izrazom na obrazu je obljubila, da bodo »Venezuelo s skupnimi močmi popeljali iz kaosa v red«. Kot pomembnega zaveznika v tem prizadevanju vidi ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ta je Madura in njegovo oblastno strukturo pred kratkim razglasil za kriminalno združbo in ob tem ni izključil možnosti, da bi poleg vojaških napadov na domnevne preprodajalce drog po morju izvajal tudi kopenske operacije. Zaradi tega se je venezuelska vlada pred kratkim znašla v hudi stiski. Po neštetih neuspehih Machadova in njeni podporniki dobivajo novo upanje na spremembe. Nobelova nagrada za mir ji bo verjetno dala dodaten politični zagon.

Industrijska inženirka iz premožne družine je postala neustrašna aktivistka in navsezadnje svetilnik upanja za celoten narod. FOTO: Carlos Díaz/Wikimedia Commons

María: program se skriva v imenu

In kako je industrijska inženirka iz premožne družine postala neustrašna aktivistka in navsezadnje svetilnik upanja za celoten narod, se sprašujejo pri Kathpressu? Jasno je, da v njeni karieri osrednjo vlogo igra katoliška vera. María – njen program se skriva v imenu – med javnimi nastopi okoli vratu rada nosi rožne vence v venezuelskih nacionalnih barvah. Hči iz premožne podjetniške družine bi kot diplomantka prestižne jezuitske univerze v venezuelski prestolnici Caracas lahko živela udobno življenje v tujini, toda izbrala je drugačno, veliko napornejšo pot.

Ločena mati treh otrok sprva ni uživala pretirane naklonjenosti v »mačistični« Venezueli. Dolgo časa je na političnem prizorišču igrala zelo obrobno vlogo, vse do leta 2012, ko je – nenazadnje že iz obupa in razočaranj – nenadoma ustanovila svojo stranko »Vente«. Njena platforma je predvsem gospodarsko liberalna, osredinjena na svobodno voljo in osebno odgovornost – čisto nasprotje nacionalizaciji in socialistični arbitrarnosti, za katero se zavzema Maduro.

María Corina Machado ne bo obrnila hrbta domovini: »Še vedno stojim ob strani venezuelskega ljudstva.«

»Satanistični pakt«

Venezuelski samodržec v svoji nasprotnici vidi nič manj kot »predstavnico hudiča«. Machadova, je brez pomislekov trdil med enim svojih političnih shodov, je sklenila »satanistični pakt« s tehnološkim milijarderjem Elonom Muskom in satanistično cerkvijo v Združenih državah Amerike.

Razlogi za zavrnitev njene kandidature na predsedniških volitvah leta 2024 niso nič manj šibki. Opozicija je Machadovo izbrala za svojo skupno kandidatko z občudovanja vredno visoko udeležbo na primarnih volitvah. Ankete so ji napovedovale jasno zmago. Toda vladi naklonjeno sodstvo ji kandidature ni dovolilo.

Namesto nje je za demokratični tabor kandidiral diplomat Edmundo Gonzalez Urrutia – in po mnenju mednarodnih opazovalcev julija 2024 zmagal na volitvah. Maduro je kljub temu prisegel za nov mandat. Protesti so bili nasilno zatrti. Zmagovalec volitev, Gonzalez, ki je decembra lani skupaj z Machadovo prejel nagrado Saharova za svobodo misli, je zapustil Venezuelo in živi v izgnanstvu v Španiji. Delil je usodo skoraj osmih milijonov prebivalcev venezuelskega podeželja, ki so v zadnjih letih zaradi zatiranja in slabega upravljanja obrnili hrbet domovini.

María Corina Machado pa tega ne stori. »Še vedno stojim ob strani venezuelskega ljudstva,« je zanikala govorice o nasprotnem. Odtlej ima status nekakšne »tolažnice« svojega naroda. Iz različnih skrivališč redno objavlja na družbenih omrežjih, da bi naznanila vedno otipljivejši prenos oblasti. Ali bo 10. decembra v Oslu lahko osebno prevzela Nobelovo nagrado za mir, je prav tako negotovo kot celotna prihodnost Venezuele.

Kdo so še prejemniki letošnjih Nobelovih nagrad?

Poleg Marie Corine Machado, ki prejme letošnjo Nobelovo nagrado za mir, so med prejemniki prestižnega odličja za leto 2025 še: 

• Nobelovo nagrado za medicino prejmejo ameriška znanstvenika Mary Brunkow in Fred Ramsdell ter japonski znanstvenik Shimon Sakaguchi za odkritja v zvezi s periferno imunsko toleranco, mehanizmi, s katerimi se imunski sistem odzove na okužbe
• Nobelovo nagrado za fiziko v ZDA dejavni znanstveniki Britanec John Clarke, Francoz Michel H. Devoret in Američan John M. Martinis za odkritja s področja kvantne mehanike
• Nobelovo nagrado za kemijo prejmejo znanstveniki Susumu Kitagawa, Richard Robson in Omar M. Yaghi za razvoj kovinsko-organskih ogrodij
• dobitnik Nobelove nagrade za književnost je madžarski avtor Laszlo Krasznahorkai: nagrado prejme za svojo »prepričljivo in vizionarsko delo, ki sredi apokaliptičnega strahu ponovno potrjuje moč umetnosti«
• Nobelovo nagrado za ekonomijo prejmejo ameriško-izraelski ekonomski zgodovinar Joel Mokyr, Francoz Philippe Aghion in Kanadčan Peter Howitt za prispevek k razumevanju vpliva novih tehnologij na trajnostno gospodarsko rast