V času mojega otroštva je bila spolnost tabu tema. Doma se o tem nismo nikoli pogovarjali. Tudi mama si o tem ni upala spregovoriti. Kot štirinajstletnica sem odšla od doma na šolanje v mesto. Mamo je skrbelo, a me je bolj plašila, kot da bi mi kaj razložila. Nikoli ne bom pozabila njenega stavka: »Poljub je pečat strupu.« Da drugega ne omenjam, ker je bilo vse samo negativno.

Na takratnem učiteljišču smo imeli mladega psihologa, ki nam je lepo razložil, kdaj in kako s spolno vzgojo. Ker so pri njih pričakovali tretjega otroka, je za ponazoritev vzel kar svoj primer. Dvema svojima sinovoma sta z mamico povedala, da bosta kmalu imela še enega dojenčka, ker si ga zelo želita, in da bosta tudi onadva dobila še nekoga, ki ju bo imel zelo rad in ga bosta tudi onadva imela rada. Profesor je vedno poudarjal, da pri tej vzgoji ne smemo prehitevati, a tudi zaostajati ne. Otroci bodo s svojimi vprašanji postavili pravi čas. Otroku smo dolžni odgovoriti na vprašanje, ki ga bo zastavil. Nobenega o...