»Ja, ja, normalno ... Ha ha ha! Kdo pa odloča o tem, kaj je normalno?« Način, kako ljudje izgovarjamo besede, pove neprimerno več kot njihov goli pomen; včasih je sporočilo, ki ga nosijo barve glasu in geste, ki ga spremljajo, že kar »neprevedljivo« v zapis. V smehu, ki je spremljal zgornje besede, se je posmeh prelival s pridušeno, a globoko užaljenostjo, v kateri je bilo slutiti nekakšno trajno življenjsko razpoloženje; blago sarkastičen ton je razodeval nepremakljivo spoznanje o licemerju družbe, a tudi ponos na lastno kritično prodornost, ki se ne daje slepiti lepim lažem o vrednotah in v njih utemeljeni normalnosti. Normalnost je samo floskula, s katero družba izvaja nasilje nad nič krivimi, dobrimi posameznicami in posamezniki, ko jih discplinira in briše njihove človeške posebnosti. Če rečem, da je bila gospa, ki jih je izrekla v nekem naključnem pogovoru pred četrt stoletja, povsem navaden človek, s tem ne mislim ničesar slabega (tako kot ne s tem, da je bila tedaj mlada – r...