Izraz passacaglia izhaja iz španskih besed »pasar«, kar pomeni prečkati, iti mimo« in pa calle – »ulica«. Že ime ponazarja nastanek te oblike, ki se je najprej pojavila v začetku 17. stoletja v Španiji kot instrumentalni vložek, večinoma z brenkali, med plesi ali pesmimi. Za osnovo so glasbeniki uporabili preprosta zaporedja akordov, ki so se ostinatno ponavljala.

V orgelski glasbi je pasakalijo kot obliko prvi utemelji Girolamo Frescobaldi med leti 1620–1630.

V orgelski glasbi prvi utemelji passacaglio kot obliko Girolamo Frescobaldi, ki med leti 1620–1630 oblikuje skladbe tako, da nad ostinatno basovsko linijo, ki je lahko tudi variirana, oblikuje niz neprekinjenih variacij. Basovska tema obsega osem taktov in mora biti zasnovana tako, da se konec spet organsko prelije v začetek. Za eno največjih Bachovih mojstrovin velja Passacaglia v c-molu BWV 582.

Vsi pomembni baročni skladatelji so uporabljali obliko passacaglie, vendar ne vedno pod tem naslovom, saj so jo uporabljali v večstavčnih skladbah. Zadnji stavek znamenitih Sonat rožnega venca za solo violino Franza Bibra je v obliki passacaglie, prav tako zadnji stavek Händlove Suite za čembalo v G-duru HWV 432 in še bi lahko naštevali. V romantiki uporabljajo to obliko Mendelssohn, Rheinberger, Brahms, Reger, v 20. stoletju pa passacaglia najde mesto celo v operah, ko skladatelji oblikujejo cele prizore v tej obliki: Alban Berg, Benjamin Britten, Dmitrij Šostakovič, Paul Hindemith, tudi Witold Luslawski in Uroš Krek v svojih simfoničnih skladbah.

Leta 2021 je Andrej Misson iz rokopisa notografiral Pasakalijo Stanka Premrla.

Leta 2021 je za potrebe TEMSIGA Andrej Misson iz rokopisa notografiral Pasakalijo Stanka Premrla. Da bo dostopna širšemu krogu organistov, jo objavljamo v Notni prilogi Cerkvenega glasbenika. Premrl se zgleduje bolj kot ne pri zgodnjebaročnih začetkih komponiranja te oblike, saj so posamezne variacije med seboj jasno ločene. Bach in predvsem skladatelji v kasnejših obdobjih so obliko namreč razvili tako, da poslušalec načeloma ne opazi začetka naslednje variacije, ampak se posamezne variacije zlijejo v neprekinjen tok glasbe. Premrl pri variacijski nadgradnji basovskega ostinata pokaže obilo kompozicijske spretnosti. Učinkovito zgoščuje in tudi razredči ritmično strukturo ter spretno variira basovsko temo, ki se v zanimivi variirani obliki pojavi tudi samostojno (var. XIX). 

Izziv za izvajalca bo predvsem učinkovita registracija posameznih variacij. Mogoče se mnogokrat premalo zavedamo, da prav premišljena registracija pomeni tisto glavno piko na i pri izvedbi orgelske literature. Premrl učinkovito zaokroži svojo Pasakalijo s štiritaktno Kodo, ki se po baročnem vzoru konča s pikardijsko terco.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (2/2026).