Katarina Šter: Optimistični realizem, ki ga je posedoval Tomaž, je bržkone temeljil na njegovem posebnem pogledu na svet in na dejstvu, da je imel prioritete jasno postavljene. Na prvem mestu je bila družina, o kateri sicer ni pogosto govoril, videlo pa se je, da je zelo ponosen na oba sinova glasbenika. Tu je bila glasba, ki jo je iskreno rad poslušal in izvajal, izbrane slovenske skladatelje, tudi sodobnejše, pa seveda glasbo nemškega in avstrijskega prostora, dunajske klasike, nemško romantiko ... Temu je sledilo raziskovalno delo in vse ostalo, česar se je loteval strokovno in zavzeto, npr. sodelovanja v številnih komisijah in odborih. V njem je ob vsej nesporni strokovnosti in resnosti, ki so jo zahtevale nekatere situacije, ostalo nekaj otroško radovednega v najboljšem pomenu besede; to mu je tudi omogočalo, da se je s takšnim žarom in veseljem vse do konca loteval različnih novih projektov in podvigov.

Vodila ga je želja po več – več v Božjo slavo, več lepote, ki skozi glasbo vstopa v človeško srce.

Barbara Kastelec: Vodila ga je želja po več – več v Božjo slavo, več lepote, ki skozi glasbo vstopa v človeško srce. S kakšno vedrino je pristopal k načrtovanju vsakega prihodnjega letnika! Ni bil eden tistih, ki bi zmajeval z glavo nad mlajšo generacijo. Bil je gospod v polnem pomenu besede – eleganten, uglajen, skrben in razgledan. V dolgi verigi urednikov Cerkvenega glasbenika ga bomo imeli zapisanega z zlatimi črkami.

Cilka Kavčič: Ko me je povabil k sodelovanju v uredništvo CG, sem se izgovarjala, da sem le podeželska organistka, da kaj takega še nikoli nisem delala in sploh ne vem, kaj bi lahko doprinesla slovenskim cerkvenim glasbenikom. On pa me je začel opogumljati: »Vse je enkrat prvič, verjamem, da imaš že veliko izkušenj, zakaj bi jih ne delila, ti bomo že ostali povedali kako in kaj.« Tako sem privolila in moram reči, da mi ni žal. Ob njegovem vodenju sej so se mi podrli vsi miti o moji manjvrednosti.

Luka Štiftar: Še posebej dragocena so bila srečanja pred abonmajskimi koncerti v Slovenski filharmoniji, kjer je redno vodil predkoncertne pogovore, med koncerti pa vedno brez izjeme sedel v zadnji vrsti pod balkonom, od koder je z zanimanjem prisluhnil nagovarjajoči glasbeni izpovedi. Občudoval sem ga, kako slikovito, jasno, pretanjeno, iskrivo in mestoma duhovito je v nagovoru pred koncerti znal orisati in nam približati življenja skladateljev ter njihova dela, ko je komentiral vsakokratni spored skladb. Teh predstavitev se ni lotil faktografsko, ampak se je radovedno spraševal in preizpraševal o določenih povezavah med življenjsko zgodbo posameznih skladateljev in njihovimi skladbami.

Najbolj dragoceni so bili nadvse pogosti pogovori o glasbi, doživljanju sveta in o marsičem.

Damijan Močnik: Najbolj dragoceni so bili nadvse pogosti pogovori s tabo o glasbi, doživljanju sveta in o marsičem. Pogosto v meni odmeva tvoja misel: »Svet lahko spreminjamo tako, da vsakdo po svojih močeh najbolje opravi svoje poklicno in vsakdanje delo.« Z velikim zanimanjem si spremljal rast zborovske piramide v Zavodu sv. Stanislava in bil v zadnjem desetletju nepogrešljiv svetovalec pri velikih projektih Komornega zbora Megaron. Če sem bil v dvomih, sem vedel, da jih lahko ob tvoji pomoči vedno razrešim. Lahko bi napisal res debelo knjigo o najnih srečevanjih, mogoče jo kdaj bom. V trenutku, ko to pišem, se mi zdi, kot da se še vedno pogovarjava.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (2/2026).