V četrtek, 5. novembra, je v Mohorjevi knjigarni na Nazorjevi v Ljubljani Celjska Mohorjeva družba predstavila nove bogoslužne pesmarice: »Slavimo Gospoda«. Sodelovali so: dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik SŠK, Lojze Kozar ml., predsednik Društva Mohorjeva družba in generalni vikar Škofije Murska Sobota, prof. dr. Matjaž Barbo, urednik in muzikolog, dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe, in dr. Cvetka Rezar-Mlakar kot sogovornica urednika dr. Barba. O novi pesmarici je ob koncu kratko spregovoril tudi ljubljanski pomožni škof dr. Franc Šuštar in blagoslovil novo pridobitev. 

FOTO: Jože Potrpin

Tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore in koprski škof dr. Peter Štumpf sta poslala čestitke in blagoslove, poudarjajoč vlogo cerkvene pesmi kot skupne molitve in izraza žive vere. Med obiskovalci so bili še drugi soustvarjalci tega pomembnega projekta in ljubitelji slovenske cerkvene glasbe. Dogodek pa se je začel z molitvijo in pesmijo, ki sta jo ob spremljavi dr. Barba na klaviaturi zapela p. Vid Lisjak in Jakob Domenik.

Pesmarica po več kot dveh desetletjih priprav

Po besedah ravnateljice dr. Tanje Ozvatič je bila prenovljena pesmarica Slavimo Gospoda zaključena v svetem letu 2025, čemur so jo tudi posvetili. Potrebna uredniško, korekturna in tiskarska dela pa so terjala še skoraj pol leta dodatnega dela in tako je pesmarica oktobra letos po 21 letih od začetka dokumentiranega osnovanja prenove izšla. Do izida jo je v zadnjih štirih letih pripeljal urednik dr. Barbo. Pesmarica je pred nami v dveh knjigah velikega formata z večglasnimi notnimi zapisi za organista in zbor ter v knjigi manjšega formata z enoglasnim zapisom za ljudstvo. Vsebino je pregledala Slovenska liturgična komisija, pesmarica ima »imprimatur« za javno uporabo pri bogoslužju. Predgovor je prispeval škof dr. Andrej Saje, avtorja uredniškega uvodnika sta dr. Matjaž Barbo in dr. Slavko Krajnc.

FOTO: Jože Potrpin

Zahvala je bila izrečena vsem, ki so sodelovali: avtorjem, harmonizatorjem, avtorjem novih skladb, pomočnikom pri urejanju avtorskih pravic.

Notografijo in postavitev je pripravil Tadej Lenarčič, zunanjo podobo Urška Dolenc. Korekturni pregled sta opravili dr. Cvetka Rezar-Mlakar in Klara Podergajs. Posebna zahvala je bila namenjena škofu dr. Stanislavu Lipovšku za dolgoletno spremljanje projekta, škofu dr. Francu Šuštarju za podporo ter Gregorju Klančiču, dr. Tilnu Slakanu in Primožu Krtu za strokovni pregled v zadnjem obdobju. Dr. Slavko Krajnc pa je bil ključna oseba v Liturgični komisiji. Uredniški odbor se je skozi čas spreminjal, v njem so v različnih obdobjih sodelovali številni strokovnjaki z različnih področij cerkvene glasbe: Matjaž Barbo, Stane Bešter, Tomi Bušinoski, Jože Faganel, Tomaž Faganel, Ivan Florjanc, Simon Jager, Leon Kernel, Lojze Kobal, Slavko Krajnc, Tadej Lenarčič, Aleš Makovac, Andrej Misson, Damijan Močnik, Tomaž Nagode, Cecilija Oblonšek, Janez Osredkar, Matej Podstenšek.

FOTO: Jože Potrpin

Cerkvena pesem kot izraz vere in občestva

Škof dr. Andrej Saje je najprej izrazil veselje, da so se zbrali ob predstavitvi nove bogoslužne pesmarice Slavimo Gospoda. »Gre za zelo pomemben dogodek v Cerkvi na Slovenskem za naša župnijska občestva in za vse, ki se delujejo pri oblikovanju bogoslužnega življenja v naših župnijah.« V imenu Škofovske konference se je iskreno zahvalil Celjski Mohorjevi družbi, njenemu vodstvu in vsem, ki so omogočili izid te knjige. Posebej uredniku Matjažu Barbu ter vsem strokovnim sodelavcem, glasbenikom, organistom, zborovodjem in drugim, ki so s svojim znanjem, izkušnjami in zavzetostjo prispevali k njenemu nastanku. »Zato današnji izid ni samo založniški dosežek, ampak tudi pomemben prispevek k ohranjanju in razvoju slovenske cerkvene glasbene dediščine.«
V nadaljevanju je izpostavil teološki pomen cerkvenega petja v bogoslužju. Spomnil, da imajo cerkvene pesmi pomembno vzgojno in oznanjevalno razsežnost. Mnoge generacije so se ob petju učile verskih resnic, spoznavale svetopisemska sporočila in poglabljale svojo vero. Pesmarica povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost, ohranja bogato izročilo slovenskega vernega ljudstva in obenem odpira možnosti, da bo to izročilo živelo tudi v novih rodovih. »Naj bo pesmarica Slavimo Gospoda resnično tista, ki služi svojemu namenu. Naj pomaga, da bodo naša bogoslužja bolj doživeta, da bodo verniki dejavno sodelovali in da bo skupno petje postajalo vedno globlji izraz naše vere, hvaležnosti, veselja in ljubezni do Boga. Naj se po naših cerkvah še naprej razlega pesem, ki povezuje srca, krepi občestvo in dviga naš pogled k Bogu. Hvala vsem in iskrene čestitke ob izidu nove pesmarice,« je sklenil svoj govor.

Pesem, ki povezuje vero in slovensko narodno identiteto

Tudi predsednik Društva Lojze Kozar ml. je izrazil globoko veselje in ponos ob izdaji novega zbornika pesmi, ki je pomemben dosežek za ohranjanje slovenske verske in kulturne dediščine, za slavljenje Gospoda. Spremljal je dolgoletno delo in se zaveda težav, s katerimi so se ustvarjalci srečevali, vendar je menil, da se je trud izplačal. Zbirka ohranja in krepi slovensko narodno ustvarjalnost. Pomaga ohranjati vero in krepijo nacionalno identiteto. Z njo se lahko ponašamo tudi pred civilno družbo. Pesmi niso le verske, ampak tudi izraz srca in kulture. »In vse to bo gotovo še naprej živelo, pa ne samo v stolnicah ali na kakšnih posebnih odrih, ampak bo ta pesem živela vse do zadnjega, najbolj skritega kotička naše domovine, do zadnje podružnice ali kapele ali kakšnega drugega prostora, kjer bodo ljudje te pesmi vedno znova prepevali in tako krepili svojo vero in pripadnost slovenskemu narodu. V imenu Celjske Mohorjeve družbe se tudi jaz zahvaljujem vsem, ki so to pesmarico pripravljali. Pesmarici želim uspešno pot na orgelska, notna držala, predvsem pa v roke pevcev in pevk širom Slovenije in tudi izven meja naše domovine.«

Pesmarica, ki se napaja iz bogate tradicije

Urednik dr. Matjaž Barbo je še posebej poudaril, da pesmarica »Slavimo Gospoda«, delo desetletij, izjemnih sodelavcev naslanja na prejšnje izdaje in vzdržuje povezavo z vsemi preteklimi izdajami, ne le z zadnjo. Nato je spomnil na zgodovinsko vlogo petja in glasbe v liturgiji skozi vso zgodovino ter slovensko cerkveno glasbeno tradicijo. Ki je vseskozi prepredena z iskanjem primerne glasbe. Pogosto je bila glasba predelana od drugih narodov ali pa je nastajala izvirna »ljudska« glasba, kjer se je avtorstvo že izgubilo. Velik del pa je obstajal skladateljev, ki so jo ustvarjali in jo ustvarjajo vse do danes. V dvomu in iskanju, kaj je dobro, kaj ni. »Ampak, ko človek gleda v zgodovini plutje te naše Cerkve, vidi, kako zares pravilno pluje, kako dobro pluje, vendar stalno ob nekem nihanju, levo in desno, in ob nekem iskanju tistega, kar je prav in kar mogoče ni tako dobro. Tisto, kar je povezano z našo pesmarico, je to, da je označena v splošni zavesti kot ljudska pesmarica. Ampak, ko pogledamo seznam sodelavcev, se mi zdi, da je opravljeno res veličastno delo glede tega.« Po njegovem mnenju je najpomembnejša lastnost te pesmarice, da prinese tisto, kar je ali bi moralo biti značilno za Cerkev, namreč to, da se napaja iz tradicije. Zdi, da je cerkvena glasba tudi včasih podvržena nihanju, modnim muham. »Pozabiti na svojo tradicijo bi bilo lahko grozna škoda za vse nas.« Za konec nagovora je urednik omenil še dragocene prispevke ključnih sodelavcev.

Od izida do življenja po župnijah

FOTO: Jože Potrpin

Ravnateljica Ozvatičeva pa je za konec še dejala: »Vsi se zavedamo, da pesmarica še ni popolna. Vse je pa zagotovo odraz nekega časa, neke ustvarjalne dobe, skupnosti glasbenih ustvarjalcev in Cerkve na Slovenskem ali pa nekega plutja, kot bi rekel Matjaž. In seveda tudi ta trenutek izida ponuja izvir za nadaljnje snovanje, izboljšave, nadgradnje. Ne vem, če bo pobudo za naprej prevzel kateri od odborov škofovske konference, pri založbi za to vsekakor ostajamo odprti. Velika hvala vsakomur, ki ste svojim delom, molitvijo in podporo v kateremkoli obdobju pomagali, da je tako težko pričakovana pesmarica izšla, in seveda bomo hvaležni tudi za vašo podporo, da se bo po župnijah tudi uporabljala.«