Ob osrednjem slovenskem kulturnem prazniku mi je prišlo na misel vprašanje, kaj bi se dalo povedati o naši cerkveni kulturi. Tukaj ne mislim na cerkveno zborovsko petje, pritrkavanje, niti na sakralno dediščino ali na razne zunanje izraze cerkvenega življenja. Mislim na to, kakšno kulturo dihamo v naših cerkvenih občestvih.

Potrebno je, da se pogovarjamo o kulturi, ki jo živimo v Cerkvi. Kulturo pravzaprav težko sami prepoznamo in ocenimo, ker to pomeni izstopiti iz nevidnih okvirjev, v katerih smo, znotraj katerih smo navajeni razmišljati, načrtovati in delovati. Dejstvo pa je, da ta »nevidna cerkvena kultura« obstaja in vpliva na vse, kar počnemo.

Laže jo ocenimo, če pogledamo njene sadove. Glede na te moramo priznati, da Cerkev potrebuje prenovljeno kulturo. Vzemimo na primer samo dejstvo, da smo v zadnjih desetletjih izdelali lepo število zares dobrih pastoralnih načrtov in rešitev, kako bomo poživili versko življenje. Naredili smo točne analize in domislili dobre strategije, življ...