V otroštvu sem veliko časa preživela ob teti Tinci, priznani šivilji. Njena delavnica je bila prostor miru, ustvarjalnosti in lepote. Opazovala sem dame, ki so v modnih revijah izbirale kroje, in se učila osnov šivanja. Najbolj pa mi je v spominu ostalo nekaj preprostega, a pomembnega: za vsako obleko je teta vedno znova vzela novo mero.

Pred kratkim sem zasledila pričevanje žene, ki je z možem prestajala težko obdobje. Terapevt jo je povabil k nenavadnemu razmisleku: naj na moža pogleda, kot krojač gleda na stranko. Krojač ne dela po starih merah, saj se človek nenehno spreminja. Brez nove mere obleka ne more prav pristajati. Ta misel me ni pustila pri miru. Kako drugačni bi bili naši odnosi – v zakonu, družini, službi, Cerkvi – če bi drug drugemu vedno znova jemali »novo mero«. Koliko ran, zamer in sodb nosimo v sebi, ker druge gledamo skozi boleče izkušnje preteklosti. Seveda je človeško, da smo ranjeni, razočarani, prizadeti. Toda če drugega vedno znova merimo skozi stare rane, ost...