Založba Beletrina je izdala izbrane novele in kratke zgodbe Draga Jančarja ter biografijo igralke Milene Zupančič.

Drago Jančar (1948), pisatelj, dramatik in esejist, sodi med najpomembnejše slovenske pisatelje. Prejel je številne domače in mednarodne književne nagrade, med drugim Prešernovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada, Rožančevo in Grumovo nagrado ter evropsko nagrado za kratko prozo.

Velja za enega najmočnejših pisateljskih glasov na Slovenskem. V letu 2018, ko praznuje svojo sedemdesetletnico, je izšel izbor njegovih novel, ki je celovit prikaz njegovega kratkoproznega ustvarjanja. V knjigi Mnoga življenja so zbrane in izbrane novele ter kratke zgodbe.

Temelj slovenske književnosti

Antologija Jančarjeve kratke proze je že izšla pred leti, tokratna, obsežnejša, pa vsebuje štiri njegove kratkoprozne zbirke – Smrt pri Mariji Snežni, Pogled angela, Prikazen iz Ravenske in Človek, ki je pogledal v tolmun – ter njegov lastni izbor zgodnejših besedil, ki jih sam imenuje eksperimentalna, iz zbirk Romanje gospoda Houžvičke in O bledem hudodelcu. Knjiga na skoraj 800 straneh prinaša presek njegovega ustvarjanja od 80. let do danes.

Gre za antologijsko izdajo kanonskega avtorja, ki predstavlja tako rekoč temelj slovenske književnosti druge polovice dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Spremno študijo je prispeval literarni zgodovinar Aleksander Zorn, ki je na opus trenutno največjega živečega slovenskega literata pogledal na izviren način.

Knjiga daje vpogled na razvoj Jančarjevega pisanja, teme, ki so njegova stalnica, na posameznika, ki bega v tem prostoru. »Mislim, da je Jančar izjemen pisatelj ravno v tem, kako zna združiti preplet posameznikove usode, njegovega beganja, njegovih upov, strahov, hrepenenj z objektivnim oziroma širšim kontekstom, zgodovino, njenim valovanjem. V prozi se to redko posreči, ker običajno prevlada eno ali drugo,« je na predstavitvi dejal Mitja Čander in dodal, da je to posebnost tudi v svetovni literaturi.

Kjer je doma tudi življenje

Za ta izbor je Jančar izbral tiste novele, s katerimi je po eni strani želel povedati linearno zgodbo človeka, ki skuša preživeti v nekih brutalnih okoliščinah, po drugi strani pa je to želel tematizirati s poetičnimi pasažami, ki izražajo neko kaotično notranje življenje glavne osebe.

Za razliko od romanov, v katerih obravnava bolj družbenopolitične ali zgodovinske teme, skuša pri pisanju kratkih zgodb zajeti neko življenjsko usodo ali njen fragment ali dogodek, ki nekaj premakne. »Vsekakor nekaj, kjer je doma tudi življenje, kjer so znoj, kri, strast, izdaja, ljubezen, vse to, kar življenje nosi,« je dejal Jančar na predstavitvi knjige. Dodal je, da so v zgodbah obravnavane enake teme kot v romanih, vendar povedane z drugo ekonomijo besed, na drug način. Za naslov Mnoga življenja se je odločil, ker zgodbe zajemajo usode mnogih ljudi, na katere je naletel ali jih poznal. Novele in zgodbe se niso postarale, temveč so ravno tako aktualne danes, kot so bile v času nastanka.

Milena Zupančič – biografija

Založba Beletrina je izdala tudi biografijo ene največjih slovenskih igralk 20. stoletja, Milene Zupančič, ki jo je pod naslovom Kot bi Luna padla na Zemljo napisal pisatelj Tadej Golob.

Ena najprepoznavnejših igralk

Milena Zupančič (1946) je ena najprepoznavnejših slovenskih (jugoslovanskih) gledaliških in filmskih igralk. Med njenimi najbolj znanimi gledališkimi vlogami so Blanche v Williamsovem Tramvaju Poželenje, Lenka v Šeligovi Svatbi, Lidija v Jovanovićevem Zid, jezero in številne druge. Na področju filma je svoj obraz in glas med drugim posodila Meti v Cvetju v jeseni, Tončki v Idealistu, Malki v Dediščini in Mimiki v filmu Moja ata, socialistični kulak. Med številnimi nagradami, ki so okronale njeno veličastno gledališko in filmsko kariero, so nagrada bert Društva slovenskih režiserjev (2016), viktor za življenjsko delo (2015) in Borštnikov prstan (1999).

»Prav poseben človeški original«

Tadej Golob, eden najboljših slovenskih biografov, in Milena Zupančič, verjetno najprepoznavnejši slovenski obraz s filmskih platen in gledaliških odrov, sta se v Milenini domači Bohinjski Beli začela srečevati in pogovarjati leta 2016. Takoj sta se strinjala, da to, kar počneta, ne sme biti kronološka biografija v smislu – najprej sem se rodila, potem se obiskovala osnovno šolo ... A od tu naprej nista vedela, kako in kam. Potem pa je Milena nekega dne omenila, da gre skoraj vsak dan na pokopališče in da ji je tam lepo. Potem jima je steklo. Začela sta uživati. Milena je namreč, tako pravi Tadej Golob, ob tem, da je izjemna igralka in izjemna ženska, tudi prav poseben človeški original. Sama bi takim rekla z enim od številnih izrazov, ki jih je Tadej slišal prvič – prava slika brez okvirja.