Andrej Fink je imel prvo predavanje z naslovom Identiteta na preizkušnji. Rodil se je v italijanskem taborišču. Je redni in zaslužni profesor na fakultetah v Buenos Airesu, sedaj živi v Sloveniji. »Ne morem spoštovati drugega, če ne spoštujem sebe,« je samo ena od njegovih misli. Spraševal se je tudi o tem, ali je identiteta nekaj subjektivnega ali objektivnega. Dejal je, da ni kulture brez vrednot. Tako ponavljanje 'multukulturnosti' ne pove veliko.

Andrej Fink med predavanjem. FOTO: Mateja Rihter

Drugo predavanje je imel škof Anton Jamnik, ki je razmišljal je o temi Sprava – Božja moč šibkih. Spregovoril je o svetem letu 2000, ki se je osredotočalo na očiščenje spomina. »Bistvene stvari v življenju se zgodijo v najtežjih izkušnjah. Vprašanje je, ali nekdo to predela, prečisti, ovrednoti in postane močnejši ali pa postane zagrenjen.« Govoril je o nadškofu Šuštarju, ki so mu dobesedno izklopili mikrofon, pa je kmalu zatem te ljudi sprejel in se srečal z njimi. Tudi pri spravi je tako kot pri mnogih drugih stvareh v življenju. Ni vse odvisno od nas. »Novost evangelija je v tem, da je Bog vstopil v človeško zgodovino, da prekine maščevanje in zlo,« je dejal škof Jamnik in nadaljeval: »Rešitev človeštva je samo v odpuščanju, to nam je podarjeno.« Citiral je nadškofa Perka, ki je dejal: »Kristjani nismo boljši, smo pa na boljšem.« Po Jamnikovem mnenju smo brez sprave narod brez prihodnosti. Ob tem je omenil Antona Trstenjaka, ki je dejal: »Kdor reče, da v življenju ni konfliktov, laže. Umetnost je, da jih rešujemo.«

Ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. FOTO: Mateja Rihter

Podali smo se tudi na Štajersko, v Gradec. Simon Ošlak-Gerasimov je v pogovoru z Matejo Rihter predstavil svojo dvojezično knjigo Slovenski Gradec, zvezdni trenutek slovenske kulture v štajerski prestolnici. »Pisanje knjige je trajalo približno dve leti ali celo malo več, ker je istočasno izšla tudi v prevodu, prevajal je Sebastian Walcher. Pravzaprav gre za knjižni paket dveh knjig v slovenščini in v nemščini. Knjiga je zelo bogato opremljena, tudi to je trajalo, da smo fotografirali vse motive. Kar bi izpostavil, je, da je vključen dvojezični mestni načrt za Gradec. Česa takega do zdaj še ni bilo. Ideja je prišla v glavnem zaradi mojega študija. Študiral sem slovenščino in ruščino na Inštitutu za slavistiko v Gradcu. Moj profesor za slovenščino je bil profesor Ludvik Karničar, ki se je precej ukvarjal s slovensko zgodovino Gradca, tukaj je zelo pomemben. Organiziral je dva mednarodna simpozija na to temo: Gradec in Slovenci,« je o knjigi, ki je izšla pri Pavlovi hiši že v ponatisu, dejal Simon Ošlak-Gerasimov.

Simon Ošlak Gerasimov in Mateja Rihter. FOTO: M. R. 

Klemen Ban je na okrogli mizi s predstavniki mladih, Vereno Smrtnik, Paulijem Čertovom in Andrejem Žnidarjem, razmišljal o tem, kako temo Živeti s preizkušenim upanjem doživlja mlada generacija.

FOTO: Mateja Rihter

S svojo razstavo fotografij s Koroške se je predstavila Korošica Justina Hribernik iz Galicije. Rada se poda na pot 's svojo prijateljico kamero'. Dobro pozna kraje na avstrijskem Koroškem in tudi mnogo ljudi. V svoji službi je obiskovala južnokoroške občine, kmetije, kraje. Vsega skupaj je bila 25 let zaposlena kot tajnica pri samostojnem političnem gibanju, na Enotni listi in pri Skupnosti južnokoroških kmetic in kmetov. Zaradi bolezni je morala delo opustiti, težko ji je bilo, saj je zelo rada delala. Slovenska narodna skupnost na Koroškem ji je zelo pri srcu, sploh pa sta ji pri srcu samostojno politično gibanje po naših občinah in kmečki stan.

Justina Hribernik. FOTO: Mateja Rihter

Večerni program prvega dneva novoletnega srečanja je bil zelo ganljiv. Ignacija Fridl Jarc, urednica založbe Slovenska matica in Marija Stanonik sta predstavili antologijo Brez križa in imena. Slovensko pesništvo na drugi strani med drugo svetovno vojno in po njej.

Ignacija Fridl Jarc, Marija Stanonik in Jože Kopeinig. FOTO: Mateja Rihter

V nedeljo, 5. januarja, je program začel direktor Družine Tone Rode. S Koroško ima veliko povezav, med drugim to, da je svojo pesniško zbirko Nablus izdal pri celovški Mohorjevi. 'Oznanjati Kristusa sredi nasprotne brezbrižnosti' je tema, ki mu jo je posredoval Kopeinig.

FOTO: Mateja Rihter

»Razmišljati o tem, zakaj smo na svetu, kdo je naš Bog, kako se nam je razodel – to so zame najbolj pomembna vprašanja našega življenja,« je dejal Tone Rode, ki se tudi v svojih pesmih ukvarja z vprašanjem identitete. Naša najgloblja identiteta pa je tista, ki izhaja iz Božjega sinovstva. Spregovoril je o koreninah, iz katerih moramo srkati življenjski sok in o njunih pogojih, če hočemo postati oznanjevalci Jezusa Kristusa v vsej prvotni moči in svetlobi. Svoje odlično razmišljanje, v katerega je vključil tudi poezijo, je razdelil na tri dele: Kakšno je stanje in kako smo do tu prišli?; refleksijo: Kakšni naj bomo kristjani, da bomo lahko sploh danes oznanjali? in Kako oznanjati Kristusa danes sredi nasprotne brezbrižnosti pri nas v Evropi in zahodnemu človeku nasploh?

Prebral je pesem Karla Mauserja 20. stoletje, ki se začne tako: »V luninem prahu smo pustili stopinje, na Zemlji ne znamo najti poti do src.« To bi lahko bila tudi pesem za 21. stoletje.

Svoje bogato razmišljanje je Rode sklenil: »Oznanjati najprej z dejanji ljubezni, privlačnostjo skupnosti, lepoto krščanskega življenja, z družbeno soodgovornostjo, s pričevanji, z molitvijo, šele potem z besedami, saj je najmočnejše oznanilo Kristusa tisto, ki prihaja preko konkretnih znakov naklonjenosti od srca do srca.«

Direktor Družine Tone Rode. FOTO: Mateja Rihter

Pričevanjsko predavanje je imela Cristina Santoro Sienčnik, ki je odraščala v Italiji, 50 kilometrov severno od Milana. Že več kot 20 let živi v Dobrli vasi. Poročena je s Štefanom in imata štiri otroke. Zaposlena je bila kot profesorica na Slovenski gimnaziji, sedaj pa je njeno glavno delovno in srčno mesto Oratorio v Dobrli vasi, ki sta ga ustanovila skupaj z možem. V Oratoriu v Campusu AdFontes je oživela Don Boskovega duha. AdFontes ni navadna hiša, ampak je hiša molitve, slavljenja in srečanja. »Prvi pomembni znak, kam nas bo vodila pot, je bil odlomek iz Svetega pisma: Pojte Gospodu novo pesem. Te besede nas spremljajo vse od takrat in so središče vizije,« je povedala Cristina Santoro-Sienčnik. Programi v AdFontesu se razvijajo, svoj prostor ima Dom Jožef koroške Caritas, tam so tudi dvojezične jasli, imajo prostor za skupine, zelo pomemben del je kapela. Na novo odprta kavarna Oratorio. Base je kraj vključevanja, saj so se povezali z delavnico Florian v Globasnici in v kavarni strežejo osebe s posebnimi potrebami. S tem želijo pokazati, da je Bog vsakemu človeku na zemlji dal neizmerno vrednost. Za ljudi, ki občutijo osamljenost, imajo »Box«, ko jim prisluhnejo, na voljo je tudi solna soba. Cristina Sienčnik je ekipo centra AdFontes opisala tako: »Smo navdušeni kristjani, ki želimo z ljudmi vseh generacij spoznavati Boga, doživeti skupnost in pomagati vsem, ki potrebujejo pomoč.« Vse to je mogoče, če »Jezus kraljuje v mojem srcu«.

Cristina Sienčnik. FOTO: Matej Rihter

Novoletno srečanje se je kot vsako leto končalo s sveto mašo, ki jo je letos daroval rektor Jože Kopeinig. Glasbeni okvir srečanja je vodil Pavel Zablatnik, ki je za ljudsko petje pripravil trikraljevske pesmi. Tudi te pesmi dajejo mnogo upanja.

FOTO: Mateja Rihter