Po letih razločevanja, bolečih izkušnjah in izstopu iz reda je našel svoje mesto med kapucini, kjer ga je posebej nagovorilo bratstvo in življenje med najbolj oddaljenimi ljudmi. V intervjuju spregovori tudi o spremljanju umirajočih v hospicu, kjer je doživel najbolj pretresljive trenutke človekovega spreobrnjenja.

Brat Dominik, na začetku se ustaviva pri eni zelo očitni zadevi – pri vaši starosti. Da ne bo slučajno narobe razumljeno, s tem seveda ni nič narobe, ampak vi ste na nek način dokaz, da Bog v svoje poklice ne kliče samo v mladih letih. Kako ste vi doživljali ta Božji klic skozi leta?

Lahko rečem, da sem se pri šestindvajsetih odločil, da bom postal redovnik. Pred sabo sem imel potem precej težko pot. Na tej poti sem spoznal mnogo stvari, za katere sedaj vidim, da so bile zares potrebne, da so me izoblikovale iz enega, kot bi rekel sveti Frančišek, povsem napihnjenega človeka v mogoče bolj " »človeškega« človeka.

Drugače pa – kaj naj rečem o tej svoji zgodovini? Moje izkušnje mi pomagajo tudi danes, ko se srečujem z ljudmi, da jim znam kaj povedati. Še posebej zato, ker je moje življenje zaznamovalo trpljenje. Tudi potem, ko sem končal študij teologije in magistriral iz duhovnega spremljanja umirajočih, sem še bolj videl, da me Bog kliče v duhovništvo. Vse je nekako vodilo k temu, da sem si tudi novomašno geslo izbral izmed zadnjih Jezusovih besed pod križem, ki pa so povezane tudi z začetkom moje poti za Jezusom.

Sami omenjate svoje preizkušnje, ki ste jih v teh letih dali skozi. Zamenjali ste dve srednji šoli, dve fakulteti. Tudi v pogovorih, ki ste jih že imeli z našim medijem, ste zelo odkrito govorili o teh iskanjih, prepričevanju samega sebe, kako in kam naprej. Kaj vas je motiviralo, da ste na koncu vendarle odgovorili na Božji klic in niste obupali?

Ko sem bil še pri bratih frančiškanih, kjer sem bil skoraj sedem let, se je zgodil izstop iz tega reda. Nekako se nismo razumeli in sem veliko razmišljal, kako pa sedaj naprej?

Bog mi je pokazal pot, ker sem mu dal zanimiv izziv in mu rekel: »Bog, če me zares kličeš, pa zrihtaj še tole.« In potem se je zgodilo tudi to, da je Bog poskrbel za veliko stvari in med drugim sem po vseh teh naključjih spoznal tudi kapucine.

In res sem videl, da ti bratje živijo to, kar govorijo. Preprosto redovno življenje v uboštvu, v svoji preprostosti, in da so več z ljudmi. Da so radi nasmejani, da so radi skupaj, da se radi veselijo drug z drugim in da to veselje tudi prinašajo ljudem, kjerkoli oznanjajo Kristusa.

Omenjate izstop oziroma umik od frančiškanov. Imate danes kak grenak priokus glede tega? Bi kaj naredili drugače?

Če bi me vprašali prvi dan po tem dogodku, bi vam rekel, da sem imel še marsikaj in marsikoga v želodcu. Potem pa sem dolga leta, po Jezusovi spodbudi, prepoznaval, da je bilo odločilnega pomena to, da sem začel moliti, da bi znal odpustiti.

Tudi če se mi je zgodila krivica, sem moral zaradi sebe odpustiti in to odložiti v Jezusove roke. To ni več moja stvar, ni več moja domena. Vse sem prepustil v Božje roke, Bog je nad vsem. Bog mi je zato pokazal novo pot in me pripeljal do tega, kar je hotel. In to je bil Božji cilj, to je Njegovo odpuščanje in ljubezen do vsakega človeka.

Ni bila pomembna dolžina poti, ampak bistvo te poti – da se nekaj naučim iz nje in da prepoznam, kdo sem za Boga, kaj Bog želi od mene in kam me kliče. Prav to sem v največjih stiskah tudi prepoznal.

Brat Dominik v studiu Družine. FOTO: Janez Zupan

Kaj je bilo najtežje, kar ste morali v življenju pustiti za sabo?

Jaz bi vprašanje obrnil. Ne vem, če sem se kdaj vprašal, kaj mi je bilo najtežje. Mislim pa, da sem bil najbolj srečen človek takrat, ko sem pred Bogom rekel: "Zdaj bom pa zaprl račun na banki in bom vse imetje razdal ubogim."

Ko sem to naredil in dal brezdomcu res konkreten denar v roke, sem rekel, da sem najsrečnejši človek na svetu, ker sem se osvobodil samega sebe. Osvobodil sem se bogastva, ki sem se ga oklepal.

Takrat sem začel razmišljati drugače, in sicer, da Kristus skrbi za nas. In res je začel skrbeti zame. Nikoli mi ni nič manjkalo. Nikoli mi ni bilo žal, da sem stopil na to pot, čeprav je bilo včasih zares težko.

Rekel sem si: »Če me je Bog poklical na to pot, mi bo dal tudi milost, da bom to zdržal.«

Zdaj se počasi približujete mašniškemu posvečenju. Je to za vas predvsem obdobje miru ali nelagodja?

Pravzaprav opažam, da mi to prinaša veliko veselje. Ko sem delal kot duhovni spremljevalec v hospicu, sem opazil, da mi manjka ravno duhovništvo, da bi lahko človeku dal odvezo, podelil zakramente, dal tisto, kar lahko človeku da samo duhovnik.

Takrat sem začutil velik manko in zdaj se tega zares veselim. Vidim, da je to res tisto, kamor stremim. Veselim se liturgije, lepote bogoslužja, petja. Že zdaj kot diakon, še bolj pa kot duhovnik.

Nikoli mi ni bilo žal, da sem stopil na to pot, čeprav je bilo včasih težko.

Kako se boste približali tistim, ki ne gledajo z odobravanjem na Cerkev ali duhovniški poklic?

Tu bi omenil svetega Frančiška, ki je šel tudi do muslimanov. Način oznanjevanja je predvsem zgled.

Spomnim se zgodbe, ko je sveti Frančišek vzel tri brate in rekel: »Gremo oznanjat evangelij.« Hodili so skozi mesto in ko so prišli na drugo stran, ga je eden vprašal: »Kdaj bomo oznanjali Kristusa?« Frančišek pa je odgovoril: »Saj smo ga že – z zgledom.«

To sem še posebej videl v hospicu. Srečal sem muslimane, Jude, pravoslavne, protestante, ateiste. Z vsakim se lahko pogovarjaš. Najprej ga sprejmeš kot človeka. Človek v hospicu večkrat ne govori več. Da bi začel komunikacijo, sem večkrat prinesel zajtrk in mu s tem izkazal bližino in ljubezen. In ravno ta zgled ponižnosti je pogosto spregovoril več kot vse moje besede.

Lahko delite kakšno zgodbo iz hospica, ki je v vas pustila posebno sled?

Če bi začela govoriti o vseh zgodbah, bi bila tukaj še kakšen teden. Najbolj sem bil vesel največjih spreobrnjenj. Vedno rad povem zgodbo o gospodu, ki je prišel v hospic že zelo slab in je dobesedno pljuval kri. Nismo vedeli, ali bo živel še eno uro ali dve ...

Začela sva se pogovarjati. Govoril je, kako je s pijačo uničil življenje sebi in drugim. Ko je končal svojo zgodbo, je vprašal: »Kaj naj storim?« Rekel sem mu: »V eni uri vas ne morem naučiti vsega. Ampak če boste brali Božjo besedo, je ta polna Svetega Duha.« Vzel je Sveto pismo in bral do smrti. Tik pred smrtjo je prosil medicinsko sestro: »Berite mi.« In ko je sestra prebrala: »Neskončno je Božje usmiljenje,« je gospod izdihnil s tolažilno besedo o Božjem usmiljenju, ki ga je takrat tako vneto iskal.

Takrat se res veseliš, ko vidiš, kako Bog dela čudeže.

Vaše novomašno geslo je: »Žena, glej, tvoj sin. Glej, tvoja mati.« Za tem stoji posebna zgodba.

To je povezano z mojim spreobrnjenjem. Pred tem nisem iskreno razmišljal o odnosu z Bogom. Potem sem doživel zanimive sanje, v katerih sem slišal prav ta Jezusov stavek s križa. Najprej je Jezus rekel Mariji: »Žena, glej, tvoj sin.« Jaz sem razumel, da govori v besedah »tvoj sin« o meni. Potem pa je pogledal mene in rekel: »Sin, glej, tvoja mati.«

Takrat sem razumel, da me je odrešil in da mi je dal Marijo za mater. To mi je bilo velika tolažba. Tudi v največjih preizkušnjah sem vedno čutil podporo Device Marije.

Posebno zgodbo nosi tudi vaš novomašni križ.

Res je, ko sem delal na Karitasu, so ljudje pogosto prinašali stare predmete, tudi religiozne. Med njimi je bil tudi ta novomašni križ, pod steklom. Ko sem ga zagledal, sem rekel: »To je to. Če bom kdaj novomašnik, bo to moj novomašni križ.« Zdaj sem ga dal restavrirati in prav danes (na dan našega pogovora, op. a.) ga je restavrator pripeljal sem. Rekel je: »To je darilo za novomašnika.«

Njegovo novomašno geslo je: »Žena, glej, tvoj sin. Glej, tvoja mati.« FOTO: Janez Zupan

Križ je iz leta 1945. Restavrator mi je povedal, da je steklo skoraj dragocenejše od samega križa. Potem pa sem pomislil še na to, da je bilo po letu 1945 v Ambrusu pobitih ogromno domobrancev in rekel sem si, da je to priložnost, da Cerkev pokaže tudi ta križ – križ slovenskega naroda, ki kaže na spravo.

Kako danes živite svojo identiteto kapucina?

Prav tukaj sem se najbolj našel. Kapucinska karizma je iti k oddaljenim – »k tistim, h katerim nihče noče iti«: k invalidom, brezdomcem, zapornikom, umirajočim, k vsem zavrženim in odrinjenim.

In prav v tem in med ljudmi, ki živijo takšno življenje, sem se našel kot riba v vodi.

Predstavljajte si, da namesto mene tukaj sedi Bog in imate minuto časa, da se mu predstavite. Kaj bi mu rekli?

Rekel bi mu: »Saj ti že veš, kdo sem. Kaj naj ti razlagam? Tudi to veš, kaj ti prinašam. Naredi me predvsem zvestega, da ti bom zvest in da bom delal to, kar ti želiš.«