Zapri
Iskanje

Novomeški škof Andrej Saje: Sedanji čas je za nas priložnost [VIDEO]

Za vas piše:
Boštjan Debevec
Objava: 05. 10. 2021 / 13:31
Oznake: Škof
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 06.10.2021 / 08:32
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Novomeški škof Andrej Saje: Sedanji čas je za nas priložnost [VIDEO]

Novomeški škof Andrej Saje: Sedanji čas je za nas priložnost [VIDEO]
Z novim novomeškim škofom Andrejem Sajetom se je pogovarjal odgovorni urednik Družine Boštjan Debevec. FOTO: Tatjana Splichal
S posvečenjem in umestitvijo je škof Andrej Saje tudi uradno nastopil škofovsko službo v novomeški škofiji, kjer je nasledil škofa Andreja Glavana. V prvem intervjuju za Družino je z nami delil svoje misli o svoji novi službi, preteklem delu in vlogi Cerkve na Slovenskem pri gradnji večje edinosti med Slovenci.

Škof Saje, najprej iskrene čestitke v mojem imenu in v imenu sodelavcev in bralcev Družine ob nastopu službe ordinarija v novomeški škofiji.

Hvala lepa.

Ste ljubitelj gora, kdaj ste bili nazadnje v hribih?

V soboto pred posvečenjem. Dopoldne sem še meditiral besedila in šel čez obred, popoldne pa sem si vzel tri ure časa in šel s kolesom na hrib. Na goro grem rad, ker ima to tudi globok duhovni pomen, da vidimo širše, vidimo celoto in da potem ta pogled celote ohranimo tudi, ko pridemo v dolino, da se preveč ne ukvarjamo s posameznimi detajli in problemi. To mi pomaga.

Kaj bodo rekli župljani, ko se bo škof pripeljal na birmo s kolesom?

(smeh) Malo bodo debelo gledali. Že zdaj so mi rekli, da niso navajeni škofa na kolesu. (smeh)

Celoten pogovor z novomeškim škofom je na voljo v spodnjem posnetku.


Nadškof Zore je v pridigi ob vaši umestitvi med drugim dejal, da bo vaša naloga na škofovskem mestu naprej poslušati.

To sem izkušal že kot duhovnik. Ko sem bil na različnih župnijah, sem največ časa porabil za to, da sem ljudi poslušal. Včasih sem sedel eno uro in spregovoril mogoče tri stavke. Iz ljudi včasih kar vre neka stiska, zgodba, nekaj, kar jih teži. Vem, da je včasih tudi zelo težko poslušati, ker gre za boleče zgodbe osamljenosti, bolezni in drugih stisk, je pa človeku potem lažje.

»Pomembno je, da se znebimo predsodkov, da so eni proti nam. Če bi tu uspeli nekaj premakniti naprej, bi bilo tudi več miru v naših srcih.« FOTO: Tatjana Splichal

Štiri leta (2009–2013) ste vodili tudi ekspertno skupino za reševanje spolnih zlorab pri SŠK, srečevali ste se z žrtvami. Kako so na vas vplivale njihove zgodbe?

Moram reči, da so me te zgodbe zaznamovale. Srečal sem več žrtev, tudi več svojcev, oziroma staršev žrtev. Vsak, kdor se sreča s temi zgodbami, ga to zaznamuje, in gre v življenje drugačen.
Zlorabe so se dogajale v preteklosti, danes je verjetno tega manj, zato ker so pravila in postopki bolj jasni in tudi postopanje bolj strogo. V preteklosti ni bilo jasnih navodil tudi s strani Svetega sedeža, recimo prva jasna navodila so prišla leta 2001. Težava je bila v tem, da je bil v Cerkvi stalen strah, kaj bo sedaj, če bomo ukrepali, kaj naj zdaj naredimo z duhovniki, kam jih naj damo, kako naj postopamo. Tudi škofje so bili v neki stiski, danes pa je teh navodil in možnosti za izobraževanje toliko, da se na to ne more nihče več izgovarjati.
Kar se tiče zlorab, velja v Cerkvi ničelna toleranca. Če pride do obtožbe, je treba preveriti, kaj se je res zgodilo. Ulica in neko govorjenje na splošno, kaj je bilo in kaj ni bilo, to zelo škodi samemu postopku, predvsem pa žrtvam in tudi Cerkvi. Stvari je treba na diskreten način zelo hitro preveriti in potem tudi ustrezno ukrepati.

Kar zadeva zlorab, v Cerkvi velja ničelna toleranca.

Če pride do obtožbe, je treba preveriti, kaj se je res zgodilo. Ulica in neko govorjenje na splošno, kaj je bilo in kaj ni bilo, zelo škodi samemu postopku, predvsem pa žrtvam in tudi Cerkvi. Stvari je treba na diskreten način zelo hitro preveriti in potem tudi ustrezno ukrepati.

»Ko sem bil na različnih župnijah, sem največ časa porabil za to, da sem ljudi poslušal.« FOTO: Jože Potrpin

Tudi nam laikom včasih kar »paše«, da se z duhovnimi vprašanji ukvarjate duhovniki in škofje, dovolj je, da naredimo kljukico za nedeljsko mašo. Čas korone je to precej spremenil.

Mislim, da je čas, ki ga živimo sedaj, za nas priložnost. Kot pravi Sveto pismo, je to kairos, milostni čas priložnosti. Duhovniki in škofje smo v tej službi posebej poklicani, da to zaznamo in da iščemo načine, kako bi povezali krščansko občestvo med seboj, da bi skupaj razmišljali o Cerkvi: kdo mi smo, kakšno vlogo imamo, kaj si želimo, kako razumemo našo vero, kako to vero živimo.


Čas, v katerem živimo, je zelo hiter. Zakonci nimajo časa za pogovor, ali starši z otroki, ali mi duhovniki. Vedno zmanjkuje časa.

To je skušnjava, da bi hiteli in opravljali stvari, na ta način pa ostajamo na površju in izgubimo osredinjenost za to, kar je zares pomembno. Temeljna refleksija mora biti takšna, da napravimo lestvico vrednot. To in to je najbolj pomembno, temu se moramo posvetiti in tega ne smemo izgubiti. V drugem planu pa so stvari, ki so manj pomembne, tretje stvari pa so škodljive in se jim bomo izogibali. Da to zaznamo, je potreben čas in razmišljanje, da bomo to odkrili najprej pri sebi, potem pa tudi kot Cerkev na ravni struktur, kjer bo tudi potrebno kaj spremeniti.

Živimo v času, ko je veliko strahu in razdeljenosti. Kje vi vidite rešitev za slovenski prostor in tudi vlogo Cerkve na Slovenskem, da bi pomagala k večji edinosti med Slovenci?

Ko je umiral papež Janez Pavel II., me je novinarka povabila, da bi v televizijskem Dnevniku spregovoril, kaj se zgodi, ko papež umre. Rekla mi je: »Povejte nekaj pomirjujočega. V zraku je toliko napetosti, toliko špekulacij, ljudi je strah, da bo zdaj konec Vatikana. Povejte kaj pomirjujočega.«


Zdi se mi, da je vloga Cerkve kar zadeva medijski in družbeni prostor predvsem širiti resnico, da poskuša na miren način povedati in zaščititi dostojanstvo človekove osebe.

Cerkev ima dolžnost in pravico razložiti stvari, ki se tičejo družbenih vprašanj. Glede na moje izkušnje dela z novinarji, se mi zdi, da smo spet pri poslušanju. Ko se z novinarji srečamo kot ljudje, popijemo kavo, potem se začutimo in se tudi bolje spoznamo. Pomembno je, da se znebimo predsodkov, da so eni proti nam. Če bi tu uspeli nekaj premakniti naprej, bi bilo tudi več miru v naših srcih.
Poskusimo vzbujati optimizem, zaupanje, vero v prihodnost, da se splača potruditi, da se splača ponovno začeti, da se splača odpustiti, da človek tudi lažje živi zaradi tega, da se splača sodelovati in poslušati. Tudi katoliški mediji imajo pomembno vlogo, da širimo pozitivno vsebino, seveda veselo oznanilo evangelija, potem pa tudi širše, kot recimo založba Družina z Aleteio nagovarja tiste, ki so oddaljeni od Cerkve, v njim razumljivem jeziku.

Celoten intervju z novomeškim škofom Andrejem Sajetom si lahko preberete tudi v novi izdaji tednika Družina (41/2021).

Nalaganje
Nazaj na vrh