Njena glasbena pot se je začela zelo zgodaj. Ko je Ana kot tretješolka pri prvem svetem obhajilu zapela pesem Mali Jezus, je njen glas še posebej pritegnil pozornost redovnice Eudoksije Franić iz Družbe sester Služabnic Malega Jezusa.

Redovnica: »S takšnim talentom je treba nekaj narediti«

Redovnica je za IN MAGAZIN zaupala, da se trenutka še danes dobro spominja: »Meni je na primer pri prvem svetem obhajilu pela Mali Jezus. F2! Otrok, tretji razred, F2! Pa sem rekla: iz te male bo prišel čudež!«

S. Eudoskija je Aninim staršem takoj povedala, da ima njihova hči izjemen talent, ki ga je vredno razvijati. Starši so ji pri tem stali ob strani, Ana pa je začela glasbi posvečati vse več časa. »Kjerkoli je pela, je pela solo, v cerkvi in na vseh naših prireditvah, ki smo jih pripravljali. To je otrok, ki je bil zares nesebičen, obenem pa je skromno in preprosto dekle. S takšnim talentom je treba nekaj narediti.«

Ni bila prepričana vase, a ji je uspelo

Ob redni osnovni in pozneje srednje šoli je obiskovala tudi glasbeno šolo v Splitu, kjer je preživela večina dneva. »Premori so bili precej dolgi, morda eno, dve, tri ali celo štiri ure, zato bi bilo res nepraktično hoditi v Dugopolje in se nato vračati v Split. Tako sem večino dni preživela tukaj – igrala, vadila in se učila za srednjo šolo.«

Leta vztrajnega dela so se obrestovala. Ana je bila sprejeta na Akademijo za glasbo Univerze v Zagrebu, vendar priznava, da pred sprejemnimi izpiti ni bila povsem prepričana, ali ji bo uspelo. »Bilo je stresno in bila sem živčna. Mislila sem, da morda nisem dovolj dobra za to. Ko pa sem izvedela, da sem sprejeta, je bilo to zame veliko presenečenje.«

Medtem je že spoznala tudi svet profesionalnega gledališča. V splitskem Hrvaškem narodnem gledališču je nastopila v več opernih produkcijah in tam našla okolje, v katerem se počuti dobro. »Prevladuje občutek povezanosti, ki ga vidim v garderobah in na vajah. Preprosto povedano, zasebna življenja so zasebna življenja, na odru pa vlada harmonija.«

Močna podpora družine

Ana pa ni ostala zgolj pri klasični glasbi. S prijateljico je nekoč iz šale zapela na poroki, nato pa sta ugotovili, da bi lahko iz tega nastalo nekaj več. Sčasoma sta zasedbo razširili in danes kot skupina Grandiozo nastopata na porokah in v cerkvah. »Tako smo počasi dodali eno violino in videli, da stvar deluje. Zdaj smo tri violinistke in kot skupina Grandiozo nastopamo na porokah, v cerkvah …«

S. Eudoksija pri Anini zgodbi posebej izpostavlja vlogo njenih staršev. Prepričana je, da je za razvoj talenta pogosto ključna prav podpora družine. Sama je namreč večkrat videla nadarjene otroke, ki svojih sposobnosti niso mogli razviti, ker niso imeli dovolj spodbude in podpore: »Raje bodo otroka usmerili drugam … Nimam nič proti športu, ampak dajmo mu priložnost!« Anini starši so ji to priložnost dali, ona pa jo je izkoristila z veliko predanosti in dela.