V številki 3 ČZN (2025) so objavili pet prispevkov. Marjan Toš piše o četnikih Jožeta Melaherja - Zmagoslava v Slovenskih goricah. V delu Slovenskih goric in na Dravskem polju je prišlo od sredine leta 1943 do oblikovanja pomembnejše skupine četnikov Jožeta Melaherja - Zmagoslava, ki so januarja 1945 na Vurberku sklenili sporazum z Nemci. Avtorju se zdi zanimivo, da do jeseni 1944 ljudje v Slovenskih goricah med četniki in partizani niso delali bistvenih razlik. Leta 1944 so oblikovali tri čete četnikov. Prva je delovala okoli Malečnika, Pernice, Pesnice, Korene in Dvorjan. Druga je delovala na območju Spodnje Ščavnice, Kapele, Ivanjcev in do Gornje Radgone, tretja pa v glavnem okoli Sv. Ane, Benedikta, Sv. Trojice, Negove in Lenarta. Odnosi med partizani in četniki so se bolj zaostrili jeseni 1944 in šele takrat je Jože Melaher - Zmagoslav, četniški vodja, začel iskati stike z okupatorji. Najprej avtor trdi: »V boj zoper četnike v Slovenskih goricah ni posegla nobena večja partizanska enota, pač pa le patrulje Lackovega odreda. Te so v Slovenskih goricah krepile osvobodilno gibanje in slabile četniške pozicije, vendar niso razbile nobene njihove vojaške skupine.« Takoj zatem pa je zapisal: »Najbolj je znan spopad ene od partizanskih patrulj pri Tašnerju v Partinju pri Jurovskem Dolu 14. januarja 1945.«

Kako more nekdo danes ignorirati (zamolčati) ključno dogajanje?!

Tu gre za popolno ignoranco pomena tega zločinskega dogodka. Partizani so na kmetiji Tašner v Partinju pri Jurovskem Dolu obkolili in napadli skupino Melaherjevih četnikov in jo uničili. Šlo je za »klasično« dejanje komunističnih partizanov, ki so od leta 1941 dosledno uničevali vse, kar ni bilo po njihovi volji. Tako kot v osrednji Sloveniji leta 1942 ni tako napadenim in uničevanim preostalo nič drugega, kot da se branijo, tako tudi Melaherju ne. Melaher je bil v veliko težjem položaju, saj so Nemci na območju Maribora vladali z najbolj dosledno nemško vojaško »logiko«. Zato je bil prisiljen se nasloniti nanje, se na nek način legalizirati, če je hotel s svojo organizacijo preživeti. Tako si je zaščitil hrbet na eno vojaško stran. Ko je to storil seveda ni mogel vedeti, kako dolgo bo vojna še trajala. To, torej bistveno, zamolčati ali spregledati, je več kot trideset let demokracije in izjemno obširni literaturi o komunističnem nasilju v Sloveniji med drugo svetovno vojno, res milo rečeno nenavadno.

Prispevek o komunistični »svobodi govora«

Janja Hojnik v prispevku »Naj živi kritika!« Vilko Čižmek kot preizkusni kamen socialistične svobode govora obravnava kazenski proces zoper Vilka Čižmeka iz leta 1958 (zadeva K 713/58), enega najizrazitejših primerov pregona politične kritike v zgodnjem jugoslovanskem socializmu. Medtem ko je Borivoj Breže v ČZN (2019) predstavil predvsem Čižmekovo osebno, vojno in politično pot, je avtorica v tej študiji prvič celovito analizirala kazenski postopek, njegovo »Mariborsko volilno pismo« ter obširno korespondenco, zaradi katere so ga obtožili sovražne propagande. Čižmekova kritika je presegala okvir tipičnih verbalnih deliktov, saj je predstavljala premišljen, notranje socialističen poskus izboljšanja sistema preko svobodne politične razprave. Komunistični režim je njegovo delovanje razumel kot grožnjo, on pa kot nujno družbeno korekcijo. Primer razkriva meje dovoljenega govora v povojni komunistični Jugoslaviji ter napetost med idejo socialistične demokratičnosti in dejanskimi praksami kaznovanja drugače mislečih.

Milan Vidmar v New Yorku leta 1936 pri geniju Nikoli Tesli

Primož Premzl je objavil prispevek Prostozidar na obisku pri geniju, prostozidarju brez predpasnika, ki je v mladosti živel tudi v Mariboru. Nikola Tesla, eden največjih genijev, je nekaj mesecev življenja preživel v Mariboru. Nekateri njegovi biografi so prepričani, da je bil to čas dozorevanja, ki je pomembno vplival na njegovo nadaljnjo bleščečo pot kot enega izmed največjih umov človeštva. Tesla ni bil prostozidar, a so njegove znane misli, ki se pogosto pojavljajo v medijih in na družbenih omrežjih, podobne načelom in vrednotam, ki jih je gojilo prostozidarstvo. Eden izmed redkih Slovencev, ki je bil v osebnem stiku z Nikolo Teslo, je bil akademik dr. Milan Vidmar v New Yorku leta 1936. Srečanje s Teslo je opisal v svoji knjigi Med Evropo in Ameriko leta 1937. Opis srečanja je nanj naredil velik vtis. Nekaj misli je zato avtor predstavil tudi v tem prispevku.

Objavili so še dva prispevka: Jelka Piškurič, Nastanek in razvoj ruralnega socialističnega podjetja. Primer Kovinske industrije Ig, ter Igor Žiberna, Izkoriščenost topoklimatskega vinogradniškega potenciala v Slovenskih goricah.

Primerjava med dominikansko in frančiškovsko družino

V številki 4 ČZN (2025) so objavili pet prispevkov in je tematska, saj vsi obravnavajo samostan in redovnice v Studenicah pri Poljčanah. Vinko Škafar je v prispevku Primerjava med dominikansko in frančiškovsko družino najprej predstavil redovna ustanovitelja sv. Dominika de Guzmána (Caleruega, okrog, 1170–1221, Bologna) in sv. Frančiška Asiškega (Assisi, 1181/82–1226 Assisi) ter nato dominikansko in frančiškovsko družino, ki sta zelo razvejani. Oba, Dominik in Frančišek Asiški, sta ustanovitelja novega tipa redovništva, ki več ni imelo stalnega kraja za prebivanje (lat. stabilitas loci) in v obeh redovih so predstojnike volili za določen čas, kar je pomenilo, da jih niso izvolili dosmrtno. Oba redova sta tudi uboštvena, kar pomeni, da nista imela velikih posestev in opatij kot stari redovi. Obe družini sta imeli tri redove: prvi moški red, drugi red klavzurnih sester in laiški tretji red, ki so do danes pognali različne veje.

Gospodje Rogaški in njihova vloga pri ustanovitvi samostana v Studenicah

Martin Bele v prispevku Gospodje Rogaški in njihova vloga pri ustanovitvi studeniškega samostana obravnava plemiško rodbino Rogaških, katere člani so v 13. stoletju na današnjem slovenskem Štajerskem posedovali več gradov ter igrali znatno vlogo v štajerski lokalni politiki. Njihovi člani so poleg tega ustanovili ženski dominikanski samostan v Studenicah. Več članic rodbine je v omenjenem samostanu tudi našlo svoj dom. Ustanoviteljica samostana je bila Sofija Rogaška (umrla je leta 1277 ali 1278). Z možem preživelih otrok očitno ni imela, tako da se je po njegovi smrti posvetila skrbi za njegov (in svoj) dušni blagor.

Studeniške redovnice iz vrst notranjeavstrijskega plemstva

Matjaž Grahornik v prispevku Studeniške redovnice iz vrst notranjeavstrijskega plemstva v zgodnjem novem veku obravnava dominikanski samostan v Studenicah kot pomembno žensko redovno ustanovo na Spodnjem Štajerskem v zgodnjem novem veku, s poudarkom na redovnicah plemiškega porekla iz dežel Notranje Avstrije. Po zatonu v 15. in 16. stoletju (turški vpadi, protestantizem) se je skupnost v okviru protireformacije obnovila z vključevanjem kandidatk iz Ogrske in Hrvaške, kar je v drugi polovici 17. stoletja v samostanu povzročilo narodnostne in družbene spore. V 18. stoletju se je socialna struktura skupnosti postopoma prevesila v korist meščanskih kandidatk, hkrati pa se je okrepil nadzor svetne oblasti, ki je leta 1782 privedel do ukinitve samostana.

Razglednica Studenic. Vir: Univerzitetna knjižnica Maribor

Studeniške dominikanke v vlogi »šefic«

Aleš Maver in Janez Osojnik sta se v prispevku Studeniške dominikanke v vlogi »šefic« osredinila na vlogo studeniških dominikank kot »šefic« v odnosih z njihovimi moškimi kolegi iz cerkvenih ali posvetnih krogov. Precej institucionalizirana priložnost za redovnice, da posegajo v cerkvene zadeve v vodilni vlogi, je bila ponujena s prakso inkorporacije župnij samostanom. Studenice so že leta 1245 pridobile veliko župnijo s sedežem v Slivnici. Konec 15. stoletja so redovnice v Studenicah poskušale izkoristiti tudi »diarhijo« med oglejskim patriarhom kot ordinarijem in duhovniki iz pridigarskega reda kot svojimi neposrednimi dušnimi pastirji.

Dominikanski samostan Studenice: po sledeh glasbe v nemi preteklosti

Marko Motnik je napisal prispevek Dominikanski samostan Studenice: po sledeh glasbe v nemi preteklosti. Kljub več kot poltisočletnemu obstoju dominikanske skupnosti (ok. 1245–1782) v Studenicah se je o glasbenih dejavnostih v samostanu ohranilo malo podatkov. Na vprašanje, ali je bil samostan kraj živahne glasbene kulture, je na podlagi ohranjenih virov težko odgovoriti. Avtor je zato analiziral merila in pogoje za glasbo v ženskih samostanskih skupnostih na splošno ter proučil dinamiko nekaterih glasbeno dejavnih samostanov na širšem območju v primerjavi z dejavnostmi in pogoji v Studenicah.