Nadaljevanje iz: Križarji, Matjaževa vojska, Zdole, Osek, Udba, Knoj, Jože Skamljič [2]

Kako je Udba nato ujela Jožeta Skamljiča je Zdenko Zavadlav opisal pod naslovom Aretacija komandanta »Murskega odreda« Skamljiča (str. 54–56).

»Pri obmejnem Knoju je padel v zasedo kurir iz Avstrije s propagandnim materialom in javko z matjaževci v Slovenskih goricah. Tako nam javi Udba iz Sv. Lenarta. Naši takoj odidejo tja. Mogoče se bo to lahko uporabilo za odkritje matjaževcev, posebno še vedno tam nekje neodkritega, verjetno ranjenega Jožeta Skamljiča, ubežnika iz križarskega bunkerja v Oseku pred dvema mesecema.«

Cerkev sv. trije kralji nad Benediktom; v ospredju zakristija, kjer je udbovec ujel vodjo križarjev Jožeta Skamljiča. FOTO: Ivo Žajdela

Udba je Jožeta Skamljiča ujela s prevaro

»Tako takoj ponoči odide naš Božo kot 'matjaževski kurir' po javkah naprej, iskaje zvezo z matjaževci. Izve, da išče pravzaprav Jožeta Skamljiča. Pride do Sv. Treh kraljev. Skamljič naj bi bil v cerkvi v zakristiji.«

Skamljičev dom je bil okoli 200 metrov jugovzhodno od cerkve sv. Treh kraljev pri današnjem Benediktu. Danes tam živi njegova nečakinja Damiš, ki mi je povedala, da o stricih ni vedela in ne ve nič. O Milanu, ki je bil ubit v Oseku nič, kje je »izginil« oz. kje je pokopan, s stricem Jožetom v Avstriji pa niso imeli nobenega stika, ve le, da je bil poročen, drugega pa nič. Tako je komunizem popolnoma uničil družinske vezi.

»Srečanje je zelo napeto za obe strani. 'Kurir' se mu predstavi s prinešenim materialom, potem, ko bi ga Skamljič skoraj ustrelil. Ta biva in se skriva v sami zakristiji, ležišče pa ima postlano s cerkvenimi prti in oblačili. 'Kurir' pohvali Skamljičevo oborožitev z brzostrelko. Naj mu jo pokaže. Ta res to stori. In takrat je 'Murskega odreda' konec. Njegov organizator in komandant, kraljevi rezervni poročnik Jože Skamljič je v rokah Udbe. V zakristijo pridejo še knojevci, ki so tajno spremljali našega oficirja 'kurirja'. Preko Sv. Lenarta že ponoči pripeljejo Skamljiča v Maribor.

Naši v Lenartu aretirajo še vse tiste javke, ki smo jih med potjo 'kurirja' spoznali, prav tako pa Marijo in Amalijo Portirjevi, ključarki cerkve pri Sv. Treh kraljih, ter Štefana Györköša, župnika iz Sv. Benedikta.

Začnemo takojšnja zaslišanja tako Skamljiča kot ostalih. Sam sem med tistimi, ki zaslišujemo Skamljiča. Takoj po podatkih prvih zaslišanj aretiramo še nekaj drugih sodelavcev in podpornikov Matjaževe vojske. Med njimi zdravnika dr. Maksima Sevška. Vedel je za Skamljiča in mu pošiljal zdravila proti opeklinam.«

Benedikt, cerkev sv. trije kralji, v zakristiji, pobarvani v belo, se je leta 1946 skrival vodja Matjaževe vojske oziroma križarjev v zahodnem delu Slovenskih goric Jože Skamljič. FOTO: Ivo Žajdela

Jože Skamljič, upornik proti komunizmu

»Najlažje ali pa najtežje je zaslišanje Jožeta Skamljiča. O sebi pove vse, o drugih pa nič. Osebno mi je to všeč, saj ne stoka tako kot drugi. Večina jih namreč sploh ne ve, kaj in za koga so delali. Skamljič je pravnik iz Sv. Benedikta. Po povratku iz nemškega vojnega ujetništva domov na Spodnje Štajersko, je bil na Gemeideamtu pisar. Kot bivši Stražar je bil globoko veren, protikomunistično usmerjen. Zato ni sodeloval s partizani, ampak je propagandno deloval za četništvo skupaj z Marijo Veingerl, ki je bila leta 1944 od partizanov obsojena na smrt, a je ušla pod okrilje Nemcev. Skamljičev brat Milan, ki je padel v bunkerju v Oseku, se je vrnil skrivaj v državo iz angleškega vojnega ujetništva. Začela sta skupaj organizirati Matjaževo vojsko. Skupaj z bratom je odšel tajno v Avstrijo v taborišče v Lipnico, kjer je bil eden izmed sedežev organizacije jugoslovanske vojske v domovini. Vendar mu niso zaupali. Menili so, da je oznovski agent. Zato je v Celovcu poiskal ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, tedaj na begu v Avstriji. Škof mu je dal nekakšno 'nravstveno' potrdilo, da je veren, bivši Stražar in protikomunist. Tako mu je v Lipnici predstavnik kraljevega komiteja, bivši starojugoslovanski in četniški oficir Miloš Glišić - Zlatibor zaupal. Dal mu je navodila in ga poslal nazaj na Štajersko zaradi organizacije Murskega odreda matjaževe vojske, za katerega poveljnika ga je postavil. Pri tem je Skamljič uspel, organiziral veliko skupino Matjaževe vojske, postal njihov poveljnik, vršil protikomunistično propagando med prebivalstvom ter izvajal vojaške akcije na aktiviste OF, odbornike NOO, zadruge, postaje narodne milice, krajevne urade in drugo. Vzpostavil je tudi obveščevalno mrežo s kurirji, vezano na jugoslovanski komite v Lipnici. Zlatibor, ki se je podal v domovino, ga je po svojem prekmurskem 'potovanju' obiskal v bunkerju v Oseku.«

Levo cerkev sv. trije kralji, desno Damiševi, kjer je stala domačija Jožeta Skamljiča. FOTO: Ivo Žajdela

Udbovsko »mlatenje« zapornikov

»Pravzaprav je v vsem točno posnemal začetni način partizanskega boja in partizanske organizacije na Štajerskem. V bunkerju v Oseku je malo manjkalo, da bi vzpostavil radijsko zvezo z Lipnico. Samo nekateri manjši deli radio postaje so še manjkali. Med napadom na bunker v Oseku je ušel iz gorečega bunkerja, se skrival opečen najprej v Jarenini, nato pa v cerkvi Sv. Treh kraljev. Tam smo ga tudi zajeli. Ves čas je ohranjal zvezo in deloval z napotki med organizacijo Matjaževe vojske. Zveze in sodelavce mu dokažemo z njihovimi priznanji.

Po soočenjih prizna tudi sam, vendar nikoli noče prvi koga obremeniti. Je po svoje kar pošten nasprotnik. Zasliševanja os­talih zaprtih matjaževcev pa niso na taki 'razumniški' višini, razen delno župnika in zdravnika. Nič ne vedo. Tudi dokazov ne priznajo. Zapletajo.

Sotovariši imajo drugačno mnenje kot jaz. Vsa sredstva za dosego cilja so dovoljena. Pa jih kar z mlatenjem prepričajo za priznanje in podpisanje zapisnikov. Žal taka 'resnica' nikoli ni povsem točna. Lahko te celo zavede. Res tudi sam kdaj mahnem, a ne zaradi prisile. Le tedaj, ko se zapornik vidno norčuje iz mene. Žensk sicer ne mahnem, čeprav so te najhujše.

Čudno je le to, da so v glavnem – razen Skamljiča, zdravnika in župnika – le kmetje, kmečke žene in hčere ter delavci! Na podlagi priznanj zaprtih ob Skamljičevi aretaciji sledijo nadaljnje aretacije pristašev Matjaževe vojske v Slovenskih goricah.«

Vodja Matjaževe vojske oziroma križarjev v zahodnem delu Slovenskih goric Jože Skamljič je bil doma od Svetih Treh Kraljev pri Benediktu. FOTO: Ivo Žajdela

»Le« časovne kazni?

Kako je Udba »obsodila« Jožeta Skamljiča in njegove domnevne podpornike, je Zavadlav opisal pod naslovom Sojenje podpornikom Skamljičevega »Murskega odreda« (str. 89–90).

»Koncem septembra pred Okrožnim sodiščem v Mariboru sodijo in obsodijo enaintrideset podpornikov Skamljičeve križarske skupine, po njihovo pripadajoče 'Murskemu odredu' Matjaževe vojske ali slovenske vojske v domovini. Zajeti so bili že zgodaj ob priliki napada na Skamljičev bunker v Oseku, kasneje pa ob Skamljičevi aretaciji v cerkvi pri Sv. Treh kraljih. Med njimi je Marija Veingerl, med okupacijo sodelujoča z vodjem štajerske četniške skupine Jožetom Melaherjem - Zmagoslavom, tedaj tudi od partizanskega sodišča obsojena na smrt, a ji je uspelo pobegniti. Župnik pri Sv. Benediktu Štefan Györköš in zdravnik iz Št. Ilja dr. Maksim Sevšek sta tudi med njimi. Med obtoženci je petnajst žensk. Po stanu pa delavci, kmetje, mali rokodelci.

Ne gledam rad 'obračunov'. Tudi 'ponižanih in razžaljenih' obsojencev. Zato ne hodim na razprave, če ni to službeno zaukazano. Grem pa po sojenju prebrat sodbo k naši pravni službi, ki mora vedno prisostvovati sojenjem.

Vsi skupaj so obsojeni le na časovne kazni. Najvišjo, 15 let prisilnega dela, dobi Marija Veingerl, uradnica pri Sv. Lenartu, predvsem za dejanja, ki naj bi jih zagrešila že med vojno kot sodelavka Zmagoslavovih četnikov. Marija Vogrin, delavka iz Št. Ilja dobi 10 let za svoje kurirsko delo pri Skamljičevi skupini. Zakonca Toplak iz Oseka, kjer je bil Skamljičev Bunker, dobita: Marija 8 let, Martin pa 10 let. Župnik Štefan Györköš dobi kar 8 let za svojo materialno podporo in zvezo s Skamljičevo skupino. Dr. Sevšek za svojo posredno zdravniško pomoč Skamljiču pa eno leto.«

Tu je stala domačija Jožeta Skamljiča pri Svetih Treh Kraljih pri Benediktu. FOTO: Ivo Žajdela

Bili so »protiv Titovog poredka«

»Sicer pa duhovniki vedno precej dobijo. Naenkrat so z Vatikanom vred naš poglavitni 'razredni sovražnik'. Kar pozabili smo na Mikuža, Lampreta in ostale med vojno, pa na cerkvene pokope partizanov ter maševanje za brigade.

Ima pa ta proces kasneje še svoje nadaljevanje. V njem je tistih nekaj iz Maribora, ki so skušali preskrbeti tehnični material za nedokončano radio postajo v Skamljičevem bunkerju v Oseku. Kar visoke kazni dobijo. Franjo Marinc, lesni trgovec 10 let, Pavel Žakelj, poštni uradnik 8 let in Zdravko Zore, tehnik in upravnik Opel servisa 8 let.

Zadeva je popolnoma jasna, če preberemo v obrazložitvi sodbe med ostalim: '... Osnovna platforma teh izdajalcev lastnega naroda je, kakor to oni proglašajo v svojih biltenih in brošurah, borba z vsemi sredstvi 'protiv Titovog poredka', torej boriti se proti vsem pridobitvam narodnoosvobodilne vojne, proti federativni ureditvi države, proti enakopravnosti in bratstvu jugoslovanskih narodov ...'

Pri branju te obrazložitve se nehote spomnim 'bratske in enotne' ukinitve slovenske partizanske policije, šele marca 1944 leta ustanovljenega Odseka za notranje zadeve pri Predsedstvu SNOS. Ukinili so jo že nekaj mesecev po ustanovitvi ter jo zamenjali z zvezno Ozno, preko Rankovića podrejeno direktno politbiroju in Titu. Sicer pa take misli proč! Saj sem kot udbovec pravzaprav čuvar jugoslovanskega 'delavskega razreda, bolje njegove 'avantgarde'.«

Tu je stala domačija Jožeta Skamljiča pri Svetih Treh Kraljih pri Benediktu. FOTO: Ivo Žajdela

Lov na »nasprotnike« v Prekmurju

Poglejmo, kaj je Zdenko Zavadlav v svojih izvrstnih spominih v knjigi Križarji. Matjaževa vojska na Slovenskem (Ljubljana, 1994) napisal še o preganjanju Udbe »nasprotnikov« v Prekmurju. Seveda, tako kot v mnogih drugih primerih med vojno in po njej, ni šlo za nasprotnike, za takšne so jih določili komunisti s svojimi revolucionarnimi službami, v tem primeru z Udbo. Da bi prebivalstvo na nekem območju močno (smrtno) zastrašili, so aretirali (ugrabili) nekaj izbranih ljudi, jim »sodili« na montiranih procesih ter »obsodili« na hude »kazni«. V Prekmurju so tako udarili po priljubljenem vikarju Ivanu Jeriču v Turnišču in še vrsti drugih. Primer je Zavadlav opisal pod naslovom Aretacije Matjaževe vojske v Prekmurju (str. 82–84).

»Spet v Murski Soboti. Tokrat kot odgovoren za izpeljavo aretacij Matjaževe vojske. Glavni štab je pri murskosoboškem pooblaščencu Udbe. Zaradi neopaznosti in dogovorov prispem že dopoldan. Ostali pridejo v pozni poletni temi. Aretacije bodo ponoči približno ob istem času. Osebno sem zadolžen za aretacijo vikarja Ivana Jeriča v Turnišču. Vse je dogovorjeno. Vsi osumljeni so pod delno kontrolo. Njihova prebivališča so znana. Tema je že, ko se počasi odpravljamo. Sam s pooblaščencem v Turnišče.«

Ivan Jerič VIR: I. Ž.

Udbovska aretacija duhovnika Ivana Jeriča

»Nočna vožnja po prekmurski ravnici do Turnišča. Dekanijska cerkev in dekanija. Avto pustimo malo proč in peš do dekanije. Vrata zaprta. Trkamo in trkamo. Končno stara gospodinja. Dekana ni, so na duhovnih vajah v Ljubljani. Ne verjamemo. Preiščemo dekanijo. Res ga ni. Vzamemo s seboj nekatere manj važne papirje iz pisarne. Vrnemo se v avto. Besen naderem pooblaščenca. Kakšno kontrolo ima? On pa jeclja in jeclja. Hiter povratek v Mursko Soboto in Maribor.

Razmišljam, kaj narediti! Aha! Klical bom Egona Conradija, dosedanjega mariborskega oznovca, zdaj v Slaviji. Pozna vso zadevo in ne bo delal težav iz storjene napake. Kličem ga. K sreči ga dobim in prosim za preveritev Jeričevega nahajališča na duhovnih vajah v Ljubljani. Pa seveda za aretacijo in prevoz v Maribor. Še isti dan /20. avgusta 1946/ dobimo sporočilo o Jeričevi aretaciji, zvečer pa ga že dočakamo. Zapremo ga v preiskovalne zapore na sodišču.

Zjutraj prihajajo v Maribor tudi drugi prekmurski aretiranci. Seveda ločeni med seboj. Kar precej jih je. K sreči ni drugega takega pripetljaja kot z dekanom v Turnišču. Težko in trudapolno delo nas čaka. Zasliševanje. To, kar sam najteže opravljam. Mogoče zato, ker se dogaja v zaporih. Spominja me na moj italijanski zapor in njihova zasliševanja.«

Konec v: Križarji, Matjaževa vojska, Udba, Knoj, Jože Skamljič, Ivan Jerič [4]

Ivo Žajdela, Jože Skamljič, križarji, Matjaževa vojska, Reporter, 13. 9. 2021

1/8