Nadaljevanje iz: Križarji, Matjaževa vojska, Zdole, Drakovci, Udba, Knoj [1]

O zločinu Udbe in Knoja na Zdoleh pri Mali Nedelji v Slovenskih goricah nad skupino križarjev sem poslušal dvakrat, prvič leta 1995, drugič pa od sorodnika ubitih leta 2016 Antona Horvata.

Naj nadaljujem z njegovo pripovedjo iz prejšnje številke. Anton Horvat je omenil tudi, da je akcijo pomora na Zdoleh vodil Albin Konečnik - Modras. Konečnik je leta 1944 vodil 2. bataljon Vzhodno-koroškega odreda (Koroški fužinar, 28. 8. 1957, štev. 7–9, str. 17–18), bil je tudi komandant 3. bataljona Koroškega odreda. Po vojni pa torej oficir Knoja.

Sobočanova domačija na Zdoleh pri Mali Nedelji (leta 1995), prizorišče knojevskega zločina julija 1946. FOTO: Ivo Žajdela

S šestnajstimi leti v tujino

Antona Horvata sem vprašal tudi, kako je bilo z njim. Odgovoril mi je, da je doma iz Moravec. S šestnajstimi leti, 19. julija 1956, je zapustil dom in Slovenijo ter se na meji pri Strassu (pri Šentilju) zatekel v Avstrijo. V Lipnici so ga zaslišali, kdo je, od kod prihaja in zakaj. Kasneje sta njegovo mamo obiskala dva miličnika in jo spraševala o najmlajšem sinu, če je morda šel čez mejo. Odgovorila jima je (retorično ju je vprašala), če jim (državi, režimu) otroci gredo čez mejo. Zagrozila sta ji, da sta državna organa, naj se pazi, kaj govori. Pozabila sta jo vprašati, če sina hoče nazaj, zato ta domneva, da so potem v Avstrijo sporočili, da ne.

Anton Horvat, star 16 let, štiri tedne pred odhodom čez mejo leta 1956. VIR: Anton Horvat

Preko Salzburga je odšel v Nemčijo in postal t. i. gastarbeiter. Najprej je tri leta in tri mesece delal v rudniku premoga, zatem pa 36 let in devet mesecev v Fordovi tovarni v Kölnu. V Nemčiji se je poročil, bil 54 poročen, od leta 2015 je bil vdovec, ima dve hčeri. Živi na deželi v kraju Rheinfalz pri Bornichu, ob reki Ren, blizu znamenite skale Lorelei. Enkrat na leto obišče rojstno Prlekijo.

Prizorišče knojevskega zločina na Zdoleh pri Mali Nedelji leta 1946 (leta 2016). FOTO: Ivo Žajdela

Udbovsko mučenje Franca Špilaka iz Kuršinec

Pripovedoval mi je, da sta z mamo po zločinu na Zdoleh tri dni prespala v stričevi hiši, v isti postelji, v kateri je pred tem mrtva ležala teta Marija Horvat. Neko noč je prišla »patrulja« in z njimi so morali v dolino v gozd. Z njimi je morala stara soseda Kuka s svečo. Tam so imeli križarji bunker. Odprli so vrata in v notranjost streljali. Nato so sosedo s svečo poslali pogledat noter. Očitno so tako še dodatno zastraševali ljudi.

Ko je pred sedmimi leti začel sestavljati rodoslovno družinsko drevo in je iskal podatke o maminem sorodstvu, je naletel na sorodnika Franca Špilaka iz Kuršinec, ki je bil v času pomora pri Moravcih leta 1946 tudi aretiran, bil je v skupini, ki se je napotila proti meji. Več let je bil zaprt in so ga mučili, tako, da se mu je zmešalo. V zaporu je bil tudi njegov brat.

Anton Horvat, Tibautovi, Sorodniki so se našli na facebooku, Vestnik, 20. 6. 2013Pričevanje Zdenka Zavadlava in Alberta Svetine - Erna

Prava mala katastrofa je, da skoraj nihče iz množice komunističnih revolucionarjev ni napisal spominov, vsaj takšnih, ki bi objektivno in nazorno prikazali veliko medvojno ter povojno morijo. Od oznovcev sta edini tovrstni izjemi Zdenko Zavadlav in Albert Svetina - Erno, ki sta po demokratizaciji napisala svoje spomine.

Pri teh spominih je še posebej pomemben Zdenko Zavadlav, ki je v letih 1941 in 1946 naredil tipično kariero komunističnega »eksekutorja«. Leta 1941 in 1942 je kot skojevec skupaj s Karlom Destovnikom - Kajuhom, Bojanom Štihom ter drugimi po Ljubljani za VOS zasledoval in zbiral podatke o osebah, ki jih je določila VOS. Na osnovi teh podatkov so potem vosovci izvrševali »atentate«, v resnici umore političnih nasprotnikov.

Po internaciji v Italiji je bil leta 1944 na Primorskem, na območju Renč v Vipavski dolini, član Vosa oziroma Ozne. Kot oznovca so ga poslali na Štajersko in je bil zadnjega pol leta vojne na mariborskem Pohorju, nad Framom, v skupini Ozne. Kot oznovec je nato po vojni v Mariboru sodeloval pri najhujših zločinih, od množičnih pomorov, aretacij, nasilnih izseljevanj do zasliševanj zaprtih. Ko se je Ozna leta 1946 preimenovala v Udbo je bil udbovec, tega leta so ga poslali v Beograd, tam pa je izstopil, ali so ga odslovili. Leta 1949 so ga obsodili na smrt, potem pa je bil več let zaprt.

Zdenko Zavadlav maja 1945. VIR: I. Ž.

Izjemni pričevalec oznovskih zločinov Zdenko Zavadlav

Že med demokratizacijo v zadnjih letih 80. let je začel pisati kritične članke, pisma bralcev, kjer je postavljal za komuniste neprijetna vprašanja. Leta 1990 je v Mariboru izšla njegova knjiga spominov z naslovom Iz dnevniških zapiskov mariborskega oznovca. Kdo bi si mislim, da bo to še trideset let kasneje najpomembnejša tovrstna knjiga. Nihče drug, razen Alberta Svetine, ni napisal spominov, v katerih bi (tako) nazorno pričeval o medvojnem in povojnem komunističnem nasilju.

Zdenko Zavadlav je leta 1994 izdal še drugo knjigo, nadaljevanje prve, z naslovom Križarji. Matjaževa vojska na Slovenskem. Obe sta zelo kakovostni, dobro napisani, predvsem pa izjemno resnicoljubni. Za mnoge komunistične zločine sta prvovrstni vir, saj v arhivskih dokumentih večino tega, kar nadvse nazorno opisuje Zavadlav, ni.

Še en podoben knojevski pokol?

Če sem zapisal, da v knjigi zgodovinarke Mateje Čoh (»Za svobodo, kralja in domovino«. Ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945 in 1952, Ljubljana, 2010) ni nič o zločinu Knoja na Zdoleh pri Mali Nedelji v Slovenskih goricah, potem se zdi, da se je Zavadlav v knjigi o križarjih vsaj dotaknil tega dogodka. Na strani 25 je namreč napisal:

»Križarji tam nekje v Slovenskih goricah. Z avtomobilom do Sv. Lenarta. Tam čaka enota NO Knoja na konjih. Konji tudi za nas. Zajašemo. Vodi nas iz Sv. Lenarta. Sveža vest od domačina. Jezdimo skozi noč. Spet smo v partizanih! Tam nekje, zame neznano, izsledimo kraj in kmečko hišo s križarji. Temna okna. Obkolitev. Poziv na vdajo. Streljanje iz hiše. Knojevci tudi streljajo. Nič ne pomaga. Knojevski oficir zadet. Križarji mečejo bombe skozi okna. Zažig hiše s tromblonkami. Nihče ne pride ven, nihče se ne vda. Hiša pogori. Knojevci vlačijo zažgana, scvrta trupla. Vrsta trupel položenih na tla. Križarji in kmečka družina. Strahotno osladen vonj po pečenem.«

Opis bi lahko veljal za Zdole: knojevci obkolijo hišo, ubiti knojevec, hiša zgori, veliko ubitih križarjev. »Moti« le to, da je omenil Lenart in pohod s konji, kar pa je preveč daleč od Moravec oziroma Zdol. Očitno sta Udba in Knoj nekje na območju Lenarta povzročila še en podoben pokol.

Cerkev sv. treh kraljev nad Benediktom. FOTO: Ivo Žajdela

Zavadlavovi križarji

Zavadlav je v knjigi Križarji. Matjaževa vojska na Slovenskem opisal številne dogodke na to temo. Med drugim tudi uničenje Skamljičeve skupine v Oseku in Benediktu ter primer vikarja Ivana Jeriča v Turnišču. Poglejmo oba primera.

Enega od vodij križajev oziroma Matjaževe vojske Jožeta Skamljiča (sicer kot Škamljiča) sem omenil v nadaljevanki s pričevanjem Cilke Krajnc o nasilni izselitvi njene družine iz Benedikta (Reporter, od 9. do 29. februarja 2021). Poglejmo nekoliko obširneje, kaj je o uničenju Skamljičeve skupine ter aretaciji in »obsodbi« prekmurskega duhovnika Ivana Jeriča napisal Zavadlav, predvsem zato, ker so njegovi spomini zelo kakovostni, konkretni in edini.

Vodja Matjaževe vojske oziroma križarjev Jože Skamljič

Napad Udbe in Knoja na skupino, ki jo je vodil Jože Skamljič, je opisal pod naslovom Napad na bunker »slovenske vojske v domovini« v Oseku (str. 43–44). Osek je vas vzhodno od Lenarta v Slovenskih goricah.

»Matjaževci postajajo vedno bolj aktivni. Najbolj tam v zahodnih Slovenskih goricah. Končno doženemo preko informatorjev in zaslišanj zajetih ilegalnih kurirjev iz Avstrije, da je na tistem območju organizirana skupina matjaževcev. Skupina je pod komando Jožeta Skamljiča, domačina iz Sv. Benedikta, pravnika, klerikalca, med vojno zaposlenega na občini, že takrat plavogardistično usmerjenega. Z njim je tudi njegov brat Milan, nemški vojak in angleški ujetnik, ilegalni povratnik iz Avstrije. Imajo zvezo s centrom kraljeve vojske v Lipnici pod vodstvom Zlatibora /Miloš Glišić/, ki jih je tudi obiskal v Slovenskih goricah, preden je odšel proti jugu. Njihova komanda naj bi bila v zgrajenem bunkerju tam okoli Sv. Lenarta in Sv. Benedikta. Vse tiste zaplembe v zadrugah, trgovinah in krajevnih uradih, pa tudi napade na aktiviste, miličnike in bivše partizane naj bi zagrešili. Tudi uboje aktivistov, ki so se dogodili na tem terenu.

Vse svoje prizadevanje in znanje vložimo v iskanje tega bunkerja. Milica, Knoj in vsi aktivisti so opozorjeni in pritegnjeni k iskanju, prav tako naši obveščevalci, informatorji in agenti. Vsakega osumljenega zaslišujemo do podrobnosti. Končno vse niti vodijo v vas Osek h kmetu Martinu Toplaku.«

Levo cerkev sv. trije kralji, desno Damiševi, kjer je stala domačija Jožeta Skamljiča. FOTO: Ivo Žajdela

Knojevsko uničenje križarjev v Oseku

»Še ponoči 19. aprila /1946/ naši oznovci s pripadniki Knoja in milice obkolijo kmetijo Toplaka v Oseku, posebej še hlev, kjer naj bi se v bunkerju nahajala komanda. Bunker je res tam, vendar se matjaževci v njem nočejo predati. Enourno streljanje na obeh straneh. Težko ranjen knojevec in pobiti štirje matjaževci v bunkerju. Tudi Skamljičev brat Milan. Jože Skamljič sam s še dvema članoma tolpe pa uide. Kljub ognju najdemo v bunkerju orožje, obveščevalno in propagandno gradivo ter neuporabno radijsko oddajno postajo z rezervnimi deli.

Ob napadu na bunker je zaprt kmet Toplak z ženo, lastnik male kmetije, ter nam znani podporniki in sodelavci tolpe v okolici, v Ščavnici, v Zagajskem vrhu, v Ihovi in v Oseku, vsega skupaj kakih deset oseb. Na prvem zaslišanju v Mariboru v zaporih v Slovenski ulici izvemo od zaprtih, da sta bunker prav pred napadom zapustila dva kurirja iz Avstrije, ki sta bivala v bunkerju kak teden dni.

Misliti dá stan zapornikov: kmetje in delavci, rokodelski pomočnik, hlapec, delavka. Mali kmetje in delavci pa protikomunistični matjaževci! Pravzaprav proletariat proti proletariatu! Nekje mora biti napaka. Samo kje???

Glavni, ki smo ga iskali, Jože Skamljič, pa jo je odnesel!«

Nadaljevanje v: Križarji, Matjaževa vojska, Osek, Udba, Knoj, Jože Skamljič, Ivan Jerič [3]

Ivo Žajdela, Zločin v Oseku, križarji, Matjaževa vojska, Moravci, Anton Horvat, Reporter, 6. 9. 2021

1/10