V Sloveniji imamo demokracijo že 34 let. Kljub temu je dežela še vedno prepredena z neraziskanimi množičnimi morišči in grobišči. Enega prvih je na Hočkem Pohorju maja 1989 pokazal Zdenko Zavadlav. Njegov opis pomora velja tudi za najbolj temeljit doslej.

Zdenko Zavadlav, portret, maj 1945. VIR: Ivo Žajdela

Začetki pisanja o povojnih pomorih

Prvič sem v javnosti obširneje pisal o povojnih pomorih v reviji Tribuna, ki jo je v Ljubljani izdajala študentska organizacija. To so bila leta 1988 in 1989, čas, ko so v Sloveniji vladali še komunisti, s pomočjo Udbe in t. i. DPO (družbeno-političnih organizacij, kot so bile SZDL in ZSMS). Prisotnosti Udbe sem se zavedal, vendar sem imel to srečo, da sem bil toliko mlad, da strahu, predvsem tistega podzavestnega, v meni ni bilo toliko, kot pri starejših generacijah. Poleg tega je bil to že čas, ko so bili kritični članki proti režimu stalnica, Udba pa si kaj več, kot tajnega sledenja ni smela privoščiti.

Ko fotografija postane dokument

Hranim nekaj fotografij, ki mi danes služijo kot dokument, saj sem z njimi dokumentiral ljudi in prizorišča, poleg tega pa so pri večini na hrbtni strani datumi in kratki opisi prizorov, kar mi pomaga določiti kraj ter čas posnetega prizora. Slike so po današnjih kriterijih seveda slabe, vendar je njihova vrednost v dokumentarnosti. Brez njih bi imel le bled spomin na nek prizor. S pomočjo fotografij vidim, da sva se z urednikom Tribune Samom Resnikom 10. maja 1989 odpravila iz Ljubljane v bližino Maribora, s seboj pa sva vzela Zdenka Zavadlava, da bi nama pokazal grobišča povojnih pomorov v Tezenskem gozdu in na Hočkem Pohorju. Zavadlav je bil leta 1945, ko je Ozna izvajala množične pomore v Sloveniji, visok oficir Ozne v Mariboru in je pri pomorih tudi sodeloval, sicer v manjšem obsegu, a vendarle.

Zavadlav je pokazal grobišče na Pohorju

Na »teren« smo torej šli eno leto pred padcem komunističnega režima v Sloveniji, ko še nismo vedeli, da se bo ta moral s prvimi demokratičnimi volitvami po drugi svetovni vojni aprila 1990 posloviti.

Zavadlav nama je pokazal grobišča za Bohovo v Tezenskem gozdu, kjer so bile v gozdu zaplate iz bitumna, velike nekaj metrov obsega. Tam naj bi bila grobišča, ki so jih prekrili (zalili) z bitumnom. Zavadlav pri pomorih v Tezenskem gozdu ni sodeloval. Sodeloval pa je pri pomoru civilistov na Hočkem Pohorju.

Po cesti, ki iz Hoč pelje na Areh, smo se dvignili precej visoko na Pohorje. Cesto smo zapustili pri gostilni Klinc (danes gostišče Veronika, Slivniško Pohorje; zgrajeno je bilo leta 1970), kjer smo zavili desno in se po gozdni cesti zapeljali še kakšna dva kilometra. Tam smo pustili avto. Zavadlav nama je pripovedoval, da so do tam leta 1945 s tovornjakom pripeljali ljudi in jih na tistem mestu izkrcali. Potem smo se povzpeli levo, po gozdarski vleki strmo navzgor kakšnih 80 metrov. Tam smo prišli na rob travnika, ki se razprostira po pobočju navzgor proti zahodu, v smeri doma Planika na Pohorju (na Državni topografski karti 1 : 25.000 je nad grobiščem domačija Frank, nad njo pa Ledinek in Baron). Na travniku je bilo nekaj posameznih sadnih dreves. Pokazal nama je mesta na travniku ob robu gozda, kjer so bile leta 1945 izkopane jame, v katere so zakopali ubite ljudi.

Snemanje Robarjevega dokumentarca

Ko je leta 1990 režiser Filip Robar Dorin snemal dokumentarni film o povojnih pomorih (kasneje ga je naslovil Rog'n'rol ali Za resnični konec vojne), smo Zavadlavovo pričevanje posneli tudi ob tem grobišču na Hočkem Pohorju. Posnetek tega pričevanja je bil vrhunski zaradi več stvari. Najprej Zavadlav je kot visok oficir Ozne vodil poboj na tistem mestu. Govoril je torej o lastnem doživetju oz. »iz prve roke«, kot rečemo takšnemu pričevanju. Pričevanje je vrhunsko tudi zato, ker je to vse do danes edino pričevanje kakšnega pripadnika Ozne, ki je govoril (pričeval), kako je organiziral poboj in kako je celo sam tam ustrelil človeka. Nikoli več kasneje, vse do danes (34 let kasneje), ni nihče (iz)povedal česa takšnega.

Snemanje pa je zaznamoval še eden nenavaden dogodek. Od režiserja sem bil zadolžen, da sva se z Zavadlavom počasi pomikala po travniku, preko grobišča, postavljal sem mu vprašanja, režiser Robar pa naju je s svojo ekipo (snemalcema slike in zvoka) spremljal na razdalji kakšnih treh metrov. Prav na vrhuncu Zavadlavove precej čustvene pripovedi je naenkrat ozračje presekal rezek pok strele. Snemanja nismo ustavili, čeprav smo bili vsi zmedeni in pretreseni, saj bi lahko čez nekaj trenutkov strela udarila v nas. Ni, in tudi nevihte ni bilo. Pok strele se v filmu jasno razloči. Nenavadna nezrežirana simbolika.

Zdenko Zavadlav na grobišču na Hočkem Pohorju med snemanjem filma o povojnih pomorih. Od leve: Ivo Žajdela, Zavadlav, Filip Robar Dorin, zadaj novinarka Darka Zvonar in založnik Roman Leljak. VIR: Ivo Žajdela

Zavadlav edini od oznovcev o množičnih umorih ujetnikov

Takrat sta bila z nami tudi novinarka Večera Darka Zvonar in založnik Roman Leljak. Čez eno leto je Leljak izdal spomine Zdenka Zavadlava z naslovom Iz dnevniških zapiskov mariborskega oznovca. V njih je opisal tudi pomor na tem mestu na Pohorju. Ta del smo 31. julija 1990 pod naslovom Ko je v Mariboru kraljevala smrt objavili tudi v takratnem časopisu Demokracija. Ne le za prej omenjeno Zavadlavovo pričevanje za Robarjev dokumentarni film, tudi ta knjiga spominov je – s 34 letne perspektive – vrhunska, saj ji po pričevanjski resnicoljubnosti niti približno ni enake v Sloveniji. Nekdanji oznovci, udbovci, komunisti, morilci (»likvidatorji«) so ves ta čas do danes molčali (razen Alberta Svetine - Erna). Glede na to, da so danes že vsi mrtvi, moramo ugotoviti, da so svoje zločine in krivdo »odnesli s seboj v grob«.

Naj v nadaljevanju v celoti ponatisnem tisti del iz Zavadlavove knjige Iz dnevniških zapiskov mariborskega oznovca, kjer je opisal pomor na Hočkem Pohorju. Naslovil ga je z izrazom Transporti.

Zdenko Zavadlav: Transporti

Na Pohorju smo nocoj spet streljali! Temu pravimo transport! Le kje so tiste direktive na Primorskem iz preteklih let, ki so nam naročale, naj vse obtožene izročamo področnim vojaškim sodiščem? Ali se res, čeprav smo vosovski in oznovski obveščevalci, ne moremo ločiti od tistih Vosovih streljanj iz preteklih vojnih let? Saj je vojna že končana!

Čeprav sem nekdanji skojevec, ne razumem ničesar več. Le kaj in v čigavem imenu počnejo to z ljudmi in tudi z nami? In prav nas, predvojne skojevce, izkoriščajo za to umazano, rabeljsko početje!

Seznami predlaganih za usmrtitev so prišli potrjeni iz ljubljanske Slavije, kot je to vpeljano. Tiste iz sodnih zaporov smo predlagali mi, tiste iz Šterntala pa komisija iz Slavije. Moramo hiteti, kajti vse takšno delo je treba opraviti pred sprejetjem ustave in ukinitvijo taborišč. Zadolžen sem za dogovor s Knojem o izvedbi operacije, Božo /Ludvik Behm - Slavc, pred koncem vojne namestnik šefa I. sekcije Ozne za Štajersko in Koroško, odgovoren za Celovec/ pa za določitev kraja ustrelitve. Knojevci iz mariborske brigade so šli na podlagi navodil, ki sem jih dobil od za to odgovornega pomočnika komisarja, izkopavat jame na izbrano mesto tam nekje na desni sredi poti na Pohorje, med Hočami in Mariborsko kočo.

Ustrelitve bodo zvečer. Naložena mi je skrb za transport za ustrelitev tistih, ki so za to namenjeni iz Šterntala. Malo se bojim, ker vem, da tam razsaja tifus.

Zdenko Zavadlav. VIR: Ivo Žajdela

Iz Šterntala na Pohorje

Zvečer se odpravimo tja s tovornjaki. Opremljeni smo s plašči in zaščitnimi maskami. Ob dogovorjeni uri se bomo srečali pred sodnimi zapori in tam nas bo čakal knojevski vodič za določen kraj. Odgovarjam za transport, kot smo se dogovorili, in za organiziranje likvidacije.

Taborišče Šterntal. Upravnik in zdravnik, k sreči moj prijatelj Banjži iz Šoštanja, nočeta predati zahtevanih in to zaradi tifusa. Pojasnim jima, da bodo tako in tako ustreljeni. Popustita. S knojevci naložimo na dva tovornjaka kakih šestdeset ljudi po seznamu. V glavnem so to Nemci in nekaj Štajercev. Tovornjaki, vezanje rok z žico, knojevsko stražarsko spremstvo.

V Mariboru se ustavimo pred sodnimi zapori. Tam že nalagajo na tovornjake tiste iz zaporov. Vsi so zvezani z žico in ležijo na dnu tovornjakov. Prevzamem transport. Zraven sta še Božo in Tine ter seveda še oficirji brigade mariborskega Knoja. Na tovornjakih imamo akumulatorje s svetilkami in neogibne pletenke s konjakom. Za varnost in moralo! Peljemo se proti Hočam, potem zavijemo na Pohorje.

Pri poboju na Hočkem Pohorju je sodeloval tudi knojevec Nace Stavber (fotografiran junija 1989). FOTO: Ivo Žajdela

Slačenje pred jamo

Nisem jezen na nobenega od tistih, ki bodo ustreljeni. Res sem v boju nekdaj streljal, vendar le na meni nepoznane nasprotnike. Kje so bili oziroma kaj so zakrivili tile, namenjeni za današnjo ustrelitev, ne vem. Knojevski oficirji in nekateri oznovci tudi razmišljajo tako. Dolžnost? K sreči ni zraven Puklastega Mihe, ki tako rad strelja! Zato se vsi skupaj toliko bolj napajamo s konjakom!

Vzpenjamo se proti Pohorju. Tam nekje na polovici poti proti Mariborski koči zavijemo na desno. Pristanemo v temi, na nekakšni stranski cesti. Knojevska straža nas že čaka. Do izkopanega grobišča je treba iti peš.

Knojevci razsvetlijo pot z akumulatorskimi svetilkami, nato kar pomečejo zapornike s tovornjakov in nato marš proti izkopanemu grobu. Knojevski borci so vsi maščevalno nastrojeni, kajti Nemci so jim bili postrelili svojce in požgali domove. Zapornike prisilijo, da pojejo Deutschland, Deutschland über alles!

Strahoten prizor. Pot pod pohorskimi smrekami, razsvetljena z reflektorji, in besni knojevci s pojočimi zaporniki. Ali je to res tisto, za kar smo se borili?

Pridemo pred jamo. Slačenje zapornikov, da jih ne bi bilo mogoče identificirati. Ko se slačijo, jim odvežejo roke, nato pa jih spet zavežejo. Presune me, ko vidim še mladoletno hčerko nemškega funkcionarja. Čeprav se je v Šterntalu izčrpala, ima še zmeraj čudovito lepo telo.

Hočko Pohorje, »Zavadlavovo« grobišče pod križem, pred sondiranjem 26. avgusta 2011. FOTO: Mitja Ferenc

Sedečim na tleh so prestrelili noge

Goli sedijo na tleh. Naenkrat nekdo plane proti gozdu v temo. Oficir Knoja se požene za njim. Vsi knojevci in oznovci začno streljati. Krogle nam žvižgajo nad glavami.

Vržem se po tleh. Oficir Knoja, zadet od krogel, nam vsem na očeh pade ob izkopanem grobu. Zapornik pa izgine v temi gozda. Mrtvega oficirja odnesejo do tovornjakov. Knojevci besnijo. Zapornikom, sedečim na tleh, prestrelijo noge. Ubogo nemško dekle!

Nato da knojevski oficir, v dogovoru z nami, oznovci, povelje za streljanje. Po pet jih vlačijo pred jamo in od obeh strani postrelijo z lahkimi strojnicami, da padejo žrtve v jamo.

Med zaporniki pa poznam Slovenca, gestapovskega raztrganca, ki je povzročil smrt mnogih partizanov in aktivistov. Tudi sam sem ga zasliševal. Pravzaprav je bil revež, pohorski kočar, ki so ga zaradi družine in drugih okoliščin prisilili k sodelovanju. Nagovori me in zaprosi, naj ga sam ustrelim. Boji se, da bi ga le ranili in še živega zakopali. Kaj hočem! Uleže se v jamo, jaz pa ga ustrelim v tilnik, da umre brez trpljenja. Madona, kam smo zašli z našim skojevstvom, partizanstvom in osvoboditvijo!

Hočko Pohorje, »Zavadlavovo« grobišče so potrdili s sondiranje 26. avgusta 2011. FOTO: Mitja Ferenc

Oznovski in knojevski oficirji

Serijsko streljanje se nadaljuje. Po pet golih teles pred jamo. Ker imajo prestreljene noge, jih zvlečejo pred jamo, potem mečejo vanjo in nato ustrelijo. Tudi mlado nemško dekle izgine v jami.

Na koncu odnesejo knojevci obleke na tovornjake, da jih bodo potem uničili. Tovornjak z nekaj knojevci pa ostane, da jamo zasujejo in zakamuflirajo.

Vrne se patrulja, ki je zasledovala pobeglega. Niso ga dobili. Oznovci in knojevski oficirji smo nekam žalostni. Posebno knojevski oficirji ne razumejo, zakaj morajo pod oznovsko komando opravljati takšno delo, pri katerem je brez potrebe padel tudi njihov oficir.

Pijemo konjak in smo vedno bolj tihi, vse do mesta. Tam oznovci izstopimo, knojevci pa se odpeljejo v svojo brigado.

Upam, da bo tista ustava, o kateri govorijo, kmalu sprejeta in da bo teh transportov potem konec. O, če bi bilo tako, kot je bilo že leta 1944 na Primorskem, kjer smo obveščevalci bili obveščevalci, sodišča pa sodišča! In samo sodišča so lahko sodila obtoženim. Bili smo res obveščevalci, rablji pa nikakor ne!

Rešenec z morišča na Hočkem Pohorju Karl Cepl na Dragi na Opčinah leta 1990. FOTO: Ivo Žajdela

Rešenec je bil Karl Cepl

Tako Zdenko Zavadlav leta 1990. Po njevovem pričevanju se je oglasil Karl Drago Cepl, ki je živel v Waiblingenu v Nemčiji in povedal, da je tisti rešenec iz Zavadlavovega pričevanja on. V takratnem časopisu Demokracija sem 25. septembra 1990 pod naslovom Beg izpred jame smrti objavil pogovor z njim. O rešitvi z morišča je povedal: »Oktobra 1945 so tudi mene ponoči poklicali iz sobe v mariborskem zaporu v Sodni ulici. Sledila je vožnja v neznano. Strpani smo bili na dno tovornjaka, roke smo imeli zvezane: otroci, žene, nemški vojaki, partizani ... Kam, nismo vedeli. Po ravnanju straže se nam je zdelo, da v smrt! Opisati tisto noč tako v naglici ni mogoče, še posebno če si sam neposredno prizadet. Nerad govorim o tedanjem zločinstvu, saj je skoraj 50 let od takrat. Živ sem še, ker mi je na čudežen način uspelo pobegniti, samo minuto pred likvidacijo nekje na Hočkem Pohorju. Spominjam se, da me je takrat prešinilo, da je vseeno, kje bom mrtev, v tisti luknji pred seboj ali kje v gozdu. Skočil sem v temo, v gozd. Teci, teci, kar moreš, levo, desno, vrzi se in beži, navkreber, tam te ne bodo tako iskali ... Tako je takrat bobnelo v moji glavi.

Po šestih strašnih dneh zmrzovanja, bil sem skoraj nag, ko sem iskal prehod čez Dravo, da bi se rešil v angleško cono v Avstrijo, sem se podal na cesto blizu Ruš, da bi me kdo našel. Našli so me. In zaprli v Mariboru, mislim da na Maistrovi ulici.« Obsodili so ga na dvajset let ječe. Režim ga je »amnestiral« in izpustil iz zapora 29. novembra 1953. Leta 1957 je zapustil Slovenijo in odšel v Nemčijo.

Nadaljevanje v: Areh, Pohorje, grobišče, povojni pomori, Mitja Ferenc [2]

Ivo Žajdela, Zavadlav in pomori na Pohorju, Demokracija, 8. 9. 2016

1/8