Nadaljevanje iz: Križarji, Matjaževa vojska, Osek, Udba, Knoj, Jože Skamljič, Ivan Jerič [3]

Zdenko Zavadlav (Križarji. Matjaževa vojska na Slovenskem, Ljubljana, 1994, str. 82–84): »Aretacij v Prekmurju pa še ni konec. Ljudje so zelo spoštovali vikarja /Ivana/ Jeriča zaradi njegove naravnanosti k ljudem in k slovenstvu pod Madžari. Izvedo za naš nočni obisk v dekaniji. Tudi za aretacijo dekana v Ljubljani izvedo. Ne samo zaradi aretacij bogojanskega župnika Hauka in turniškega župnika Vojkoviča, predvsem zaradi aretacije vikarja so ljudje zelo razdraženi.«

Zdenko Zavadlav leta 1991. FOTO: Ivo Žajdela

Miško Kranjec je moral pobegniti preko polj

»Politični aktivisti si v nepoznavanju vsesplošne prekmurske 'revolucionarnosti' izmislijo nekakšen javni shod v Turnišču. Na shodu govori 'uradni' pisatelj, Prekmurec Miško Kranjec. Po osvoboditvi je spet postal 'revolucionar', medtem ko se je večji del okupacije nekje skrival. Shod se bolj nepredvidoma konča. Miško nima več vpliva na prekmurske ljudi in to kljub številni navzočnosti naših prekmurskih udbovcev in milice. Kranjcu preprečijo govor. V zaščiti milice mora zbežati na varno kar preko polj. Njegov avto prevrnejo v graben. Naši murskosoboška Udba in milica zapreta preko trideset 'revolucionarjev', moških in žensk. Pošljeta nam jih v naše zapore v Maribor.«

Prekmurski »revolucionarji« proti komunistom

»Kaj sedaj? Saj ne moremo obsoditi pol Prekmurja! In to še tiste iz NO odborov in nižje aktiviste OF! Načelnik Vlado Kadunec - Maks me pokliče skupaj z nekaj drugimi na posvet. Mnenja so različna. Nekateri bi kar obsojali za zastraševanje drugih. Osebno sem mnenja, da jih je treba izpustiti. Vikar Jerič, katerega zaslišujem, pa naj jih pomiri. Kako?

Z Maksom se dogovoriva in v Sodni ulici pokličeva Jeriča v pisarno. Poveva mu o dogodku v Turnišču in o množici zaprtih krajanov. Predlagava mu, da jih pomiri, mi pa jih izpustimo brez kazni. Mora pa nekako povedati, da smo imeli vzrok za njegovo aretacijo. Seveda nobenega drugega govorjenja!

Zamisli se in pristane. Odvedeva ga po hodnikih sodnih zaporov v skupno sobo, kjer so 'revolucionarji'. Pazniki odprejo vrata in po pravilih zaprejo za nami. Ko zagledajo Prekmurci svojega vikarja, padejo na kolena. Jerič pa malo krši dogovor in jih blagoslovi. Nato jih z besedami pomiri in na koncu cerkveno diplomatsko reče: 'Pred Bogom nisem kriv, mogoče pa pred cesarjem!' Jerič gre v celico, Prekmurce pa izpustimo še isti dan.«

Ivan Jerič VIR: I. Ž.

Udbovski »Jeričev proces«

»Sojenje« komunističnega oziroma udbovskega sodišča prekmurskemu duhovniku Ivanu Jeriču in njegovi »skupini« je Zdenko Zavadlav opisal pod naslovom Jeričev proces (str. 91–94). Začelo se je pred vojaškim sodiščem 4. armade 7. oktobra 1946. Sodnemu senatu je predsedoval kapetan Avgust Bračič. Tudi iz tega se vidi, da je prav vse vodila in izvajala Udba.

»Pripravljen je letošnji glavni proces proti Matjaževemu gibanju. Tokrat je nekaj pripadnikov Matjaževe vojske iz Prekmurja, pridruženi pa so jim še kraljevi podporočnik Miodrag Mihajlović - Bule, poveljnik Murskega odreda iz Slovenskih goric Jože Skamljič, turniški vikar Ivan Jerič, vodja oborožene slovenjegoriške skupine Bedo Lovrec, tudi turniški župnik Jožef Vojkovič. Obtožena skupina je sestavljena tako, da je nekaj krivde že dokazane na ostalih procesih, ki so se že vršili. Zaradi prikaza križarske vohunske in vojaške dejavnosti bodo sojeni od vojaškega sodišča IV. armade, na katerega je vložena obtožnica. Sodnik bo Rudi Barovič. Sojenje bo v Mariboru zaradi javnega prikaza zločinske dejavnosti križarjev in duhovščine, pa tudi zaradi zastraševanja še preostalih pripadnikov Matjaževega gibanja na svobodi.«

Dogovor Udbe in »sodnikov« o »kazni«

»Za vse podrobnosti se z armadnim vodstvom dogovorijo naši iz Slavije in naš načelnik. Z armadnim komisarjem se dogovorijo tudi o višini kazni, ki naj bi bila najvišja za oboroženca Bedota, potem pa Skamljiča in Vojkoviča. Mihajlović naj ne bi dobil previsoke kazni. Jeriču pa je ni mogoče dati, ker pravzaprav nima niti malo dokazljivega nobenega sodelovanja za križarje, pa preveč bi visoka kazen razburila ljudi v Prekmurju. Razprava bo 7. oktobra /1946/ v veliki sodni dvorani v Mariboru. Vsega skupaj je trinajst obtoženih.

Za sodišče moramo najprej pripraviti Miodraga /Mihajlovića/, da ga ne bo kaj polomil. Celo naši 'modri' iz Slavije se z njim pogovorijo. No, na koncu se morava pač še načelnik in jaz, ki sem ga deloma zasliševal. Izgleda vse dobro, mož nam verjame, čeprav še sam sebi ne verjamem. Z njim ne bo težav. Skamljič in Jerič sta tudi že dobila obtožnico, pa moram z njima govoriti. Skamljič kot pravnik je malo jedek nad prenapetimi obtožbami in načinom dokazovanja. Bog pomagaj, jaz ne morem nič, čeprav vem, da ima prav! Z Jeričem je malo težje. Tiste obtožbe so vse kaj drugega, kot sem zatrjeval pri zaslišanjih. Res je tako, vendar je sedaj padel v sodno, in to še v vojaško mašinerijo, ki deluje kar vztrajno. Zatrdim mu lahko samo to, da ne bo dobil visoke kazni in še te ne bo odslužil v celoti.«

Spomenik Ivana Jeriča v Dokležovju. FOTO: Ivo Žajdela

Montirani proces – »nekaj cirkusu podobnega«

»Nikoli si nisem mislil, da je proces nekaj cirkusu podobnega. Priprave so prav take, samo šotora se ne postavlja. Tako je sedaj vsa skrb posvečena izbiri gledalstva, saj areno, leve in kristjane že imamo! Razprava bo slovesna in javna. Prisostvo­vali pa ji bodo strogo izbrani gledalci. Od sorodnikov obtožencev le po eden ožjih svojcev. Gledalci iz Prekmurja in Sloven­skih goric bodo strogo izbrani od krajevnih partijskih aktivis­tov. Prav tako gledalci iz Maribora. Vsi morajo biti predvsem 'naši'.

Vsi udbovci, ki smo sodelovali pri zaslišanjih, moramo biti navzoči kar v prvi vrsti. Tako se obtoženci ne bodo mogli sprostiti, ker nas bodo imeli ves čas 'na vratu'. Seveda bo med gle­dalci tudi naša pravna služba, kakor tudi tista iz Slavije.

Tako sedim v prvi vrsti in poslušam ves cirkus od obtožnice in zaslišanj pa do sodbe. Gledalci so res 'naši'. Šele sedaj si lahko predstavljam huronsko veselje starih Rimljanov vsakokrat, ko je lev požrl kristjana. Pravzaprav se v teh skoraj 2000 letih nismo dosti spremenili.«

Spomenik Ivana Jeriča v Dokležovju. FOTO: Ivo Žajdela

»Sodna« farsa z izmišljenimi obtožbami

»Naše prijave, pa obtožnice, góvori tožilca, predsednika sodišča in 'naših' prič so za moj okus bolj 'agitpropovsko' kot pravosodno naravnane. Čeprav je prvoobtoženi Mihajlović, drugoobtoženi pa Skamljič, Jerič pa šele četrtoobtoženi, sodimo 'protiljudski duhovščini na čelu z Jeričem'. Tako vsaj vsi pravijo. Čeprav Skamljič ni obtožen nobenega osebnega poboja, tretjeobtoženemu Lovrecu pa je taka obtožba težko dokazljiva, je obtožena 'Vojska Kristusa Kralja' zakrivila rope, posilstva in uboje. In vse tako naprej, čeprav bi bila možna obtožba in obsodba tudi za resnično zagrešena in dokazljiva kazniva dejanja. Ne vem, zakaj je vse to potrebno.

Vendar tožilec in sodišče nimata lahke naloge. Obtoženci so na eni strani, kot Skamljič in Lovrec, prepričani v svojo 'stvar', na drugi strani pa se duhovniki, kot generalni vikar Jerič in župnik Vojkovič, zavedajo svoje cerkvene moči ter se v obrambi poslužujejo etike verujočih. Večina njih pa so nabriti Prekmurci, ki so preživeli vse oblasti od avstroogrskega cesarstva in sovjetske republike Bele Kuna do svoje sovjetske prekmurske republike, stare kraljevine Jugoslavije in Hortyjeve Madžarske pa do ruske in partizanske osvoboditve, vse do sedanje republike Jugoslavije. Samo zadnji kratki čas so bili nad njimi madžarski fašisti, partizani, ruski boljševiki, jugoslovanski komunisti pa še 'križarji' na koncu. Tisti manj obtoženi s svojo prekmurščino v govorjenju in dokazovanju nedolžnosti speljejo sojenje na smešno plat, kar je nevarno za vsako javno razpravo. Občinstvo se namreč smeji, namesto da bi obsojalo obtožence.«

Grob Ivana Jeriča v Dokležovju. FOTO: Ivo Žajdela

Nikogar nima, da bi mu krmil svinjo, kravo in kure

»To najbolj uspe Štefanu Horvatu, obtoženemu za kurirstvo v matjaževem gibanju v Prekmurju. V zadnji besedi zaprosi v prekmurščini 'visoko sodišče', če bi lahko kazen, ki jo seveda zasluži, kot pravi, prestal kar doma. Nikogar nima, da bi mu krmil svinjo, kravo in kure. Gromozanski krohot med občinstvom, celo med miličniki poleg obsojencev!

Kraljevi podporočnik, 'naš' Miodrag Mihajlović, je precej nespreten pri obtoževanju drugih, kot Jeriča in Vojkoviča, ki jih je obiskoval. Če bi imeli obtoženci prave branilce, bi ga lahko brez posebnega truda 'ujeli' za besedo.«

Drakonske komunistične »sodbe«

Komunistično »sodišče« je »sodbo« razglasilo 11. oktobra 1946. »Obsodba se glasi: Miodrag Mihajlović, četniški podporočnik - 5 let, Jože Skamljič, pravnik iz Sv. Treh kraljev - 20 let, Bedo Lovrec iz Maribora - smrt z ustrelitvijo, Ivan Jerič, generalni vikar iz Turnišča - 4 leta /iz zapora so ga izpustili 20. avgusta 1950, kar pomeni, da je moral »odslužiti« celotno »kazen«/, Ivan Modrica iz Bratoncev - 2 leti, ing. Otmar Podlehnik iz Maribora - 12 let, Jožef Vojkovič, župnik iz Turnišča - 15 let /leta 1953 so »kazen« znižali na 10 let, izpustili so ga 21. novembra 1954/, Franc Voglar iz Maribora - 2 leti, Jožef Hedeš iz Kroga - 12 let, Franc Kozar iz Oseka - 15 mesecev, Štefan Horvat iz Ivanjcev - 6 mesecev, Matija Puhar iz Bogojine - 10 mesecev, Džiem Džiel, Poljak, nemški vojak, partizan - 6 let.«

Glede na to, da je šlo za popolnoma nedolžne ljudi, so bile te Kardeljeve »kazni« strahotno hude. Ljudje so neizmerno trpeli.

Nagrobnik Ivana Jeriča v Dokležovju. FOTO: Ivo Žajdela

Ko »sodi« komunistična vojska

»Takšna je torej usoda 'križarjev', ki smo jih pravzaprav mi z našim 'izginulim' Petrom in obsojenim Miodragom - Buletom povezali v eno samo enotno Matjaževo gibanje na Štajerskem in v Prekmurju.

Dan po obsodbi grem po svoji stari navadi v sodne zapore pogledat tiste obtožene, ki sem jih zasliševal. Skamljič je mrk, vendar poln poguma. Pravi, da je preveč dobil. Res smo mu, z mano vred, obljubljali manj. Saj ne bo odsedel vseh let, ga opogumljam. Obiščem še Jeriča. Je duhovniško veder in vdan v božjo voljo. Prizna, da smo izpolnili obljubljeno, saj je dobil samo štiri leta.

Končno hočem videti še kraljevega podporočnika Miodraga Mihajlovića – Buleta /Udba ga je prisilila v sodelovanje/. Vodja paznikov se začudi. Kako? Saj so ga že zjutraj izročili vojaškemu KOS-u! Kdo ga je izročil? Ja, načelnik vendar! Tako! Torej smo obljubo, da bo ostal v slovenskem zaporu, takoj na začetku snedli. In to brez moje vednosti! Torej gre za tajnost najvišje stopnje, za katero sme vedeti samo okrožni načelnik! Še vprašati ga ne morem, ker mi itak ne sme odgovoriti. Nesrečni Miodrag! V zaslugo za sodelovanje z nami bo verjetno poplačan kot četniški oficir od svojih sonarodnjakov v armadi kar s smrtjo!«

Jože Skamljič več kot osem let v zaporih Udbe

Jože Skamljič se je potem, ko je Ozna s Knojem obkolila in uničila njihov bunker v Oseku pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, skrival blizu doma, v cerkvi sv. Treh kraljev nad Benediktom. Udba ga je sredi junija 1946 ujela in zaprla, udbovsko sodišče pa ga je »obsodilo« na visoko »kazen«. 11. oktobra 1946 mu je prisodilo kar dvajset let »odvzema prostosti«, s »prisilnim delom« ter pet let »izgube političnih in državljanskih pravic«.

Udba ga je izpustila iz zapora šele sredi 50. let, torej po več kot osmih letih. Skamljičeva hiša je bila 200 metrov jugovzhodno od cerkve sv. Treh kraljev. Danes tam živi njegova nečakinja, piše se Damiš, ki mi je 15. avgusta 2021 povedala, da o stricih ni vedela in ne ve nič. O Milanu Skamljiču, ki so ga ubili v Oseku, le to, da je takrat »izginil«, tako tudi ne kje ga je Ozna pokopala. S stricem Jožetom Skamljičem, ki ga je Udba ujela v zakristiji cerkve nad njihovo hišo, je vedela povedati le to, da je živel v Avstriji, z njim niso imeli nobenega stika, vedela je le, da je bil poročen, drugega pa nič. Tudi nobene fotografije bratov Skamljič nima(jo).

Levo cerkev sv. trije kralji pri Benediktu, desno Damiševi, kjer je stala domačija Jožeta Skamljiča. FOTO: Ivo Žajdela

Povojni upornik proti komunizmu

Jože Skamljič je po izpustitvi iz zapora sredi 50. let emigriral v Avstrijo. Sredi 70. let mu je ta na njegovo prošnjo dovolila obisk domovine. Tisti čas je živel pri sestri v Mariboru. Obisk doma pri Benediktu mu je Udba dovolila le tako, da je tja odšel v spremstvu miličnika ponoči, da njegov prihod v javnosti ne bi vzbudil »nepotrebnega vznemirjenja«.

Jože Skamljič je bil pravzaprav intelektualec, ki se je s pomočjo svojega intelekta uprl stalinističnemu oziroma nasilnemu komunizmu. Njegov upor je bil intelektualno obarvan, o tem tu ne pišem. O tem lahko beremo v knjigi dr. Mateje Čoh »Za svobodo, kralja in domovino«. Ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945 in 1952 (Ljubljana, 2010).

Tako so komunisti uničevali družine in spomin

Udba je s svojim nasiljem in ovaduškim režimom takšne družine s sorodniki ves povojni čas, 45 let, držala v popolnem strahu. Nekateri so stike s sorodnikom v emigraciji nekako, sicer težko, uspeli vzpostaviti, nekateri, kot v tem primeru, pa sploh ne. Za sorodnike bratov Skamljič sta bila to, za kar ju je razglasila Udba: »protinarodni element«, »sovražnika ljudstva«, zločinca. Takšni pa so si po tej komunistični terminologiji in ideologiji zaslužili le smrt ter prepoved spomina nanje. Tako so komunisti uničevali družine in spomin. Posledice so po petintridesetih letih demokratizacije enake, kot so bile do leta 1990, le petintrideset let življenja je dodanih prejšnjim 45 letom udbovskega nasilja in ustrahovanja.

Komunisti so nadaljevali so z »vojno« proti Slovencem

V preganjanju t. i. križarjev je Udba po vojni ubila 114 ljudi (križarjev), zaprla pa 516, poleg tega pa še 15 njihovih »podpornikov«. Na montiranih sodnih procesih je komunistično »sodstvo« »obsodilo« 1.065 ljudi. Državna varnost, Knoj in narodna milica so imeli 24 mrtvih. To so zelo velike številke in le govorijo o tem, kako so komunisti še v prvih letih po končani vojni nadaljevali z »vojno« proti Slovencem.

Seveda sem se teme o t. i. križarjih oziroma Matjaževi vojski, torej o upornikih proti komunističnemu režimu v prvih letih po vojni, tu le dotaknil. Tudi pri tej temi bo potrebno še marsikaj raziskati in od(raz)kriti.

Ivo Žajdela, Ivan Jerič, križarji, Matjaževa vojska, Reporter, 20. 9. 2021Ivo Žajdela, Jeričev proces, križarji, Matjaževa vojska, Reporter, 27. 9. 2021

1/6