Drugič, v cesarskih darovnicah iz leta 973 so naši kraji prvič zapisani v slovenščini; Loka, Selca, Sorica, Suha, Žabnica, Kranjska pot; nadalje, reke in potoki, Sora, Žabnica, Hotaveljščica; gore, Lubnik in Ratitovec (Pečana) ter še dežela Kranjska (Chrain marka) za povrh.

In tretjič, v Abrahamovem pontifikalu, popotnem pastoralnem priročniku oziroma obredniku, so ohranjeni znameniti Brižinski spomeniki, pričevalci naše tisočletne kulturne, verske in upravne vključenosti v Evropo s svojo lastno etnično identiteto. To je naša Magna charta Slovenorum.

Od Karla velikega naprej, poltretje stoletje, so bili freisinški škofje na dvoru glavni cesarski svetovalci v verskih, gospodarskih in političnih zadevah. Tudi naš Abraham, še kot domnus (prvi med dvornimi stolnimi kanoniki) pri Otonu I., nato pa kot škof pri cesarjih Otonu II. in še pri Otonu III. Očitno je bil Abraham nepogrešljiv. Kljub svojim izjemnim sposobnostim in znanju, pa je bil vendarle le človek in je pogrešil. Abraham je namreč leta 974 aktivno sodeloval pri zaroti cesarskega rivala bavarskega vojvodo Henrika II. Prepirljivca in bil zato nekaj let pregnan v švabsko opatijo Corwey. Pod Otonom III. mu je bilo odpuščeno in s kasnejšimi cesarskimi darovnicami je še povečal svojo posest. Tako se je Loško gospostvo razširilo celo preko Save. A politični »spodrsljaj« ga je stal svetništva, medtem ko sta postala svetnika njegov predhodnik škof Lantpeter in njegov naslednik škof Goteskalk. Zato našemu Abrahamu dragi kipar Metod Frlic ni mogel mitri dodati še avreole.

O škofu Abrahamu osebno in njegovem poreklu, predvsem o rojstvu, do sedaj ne vemo veliko, skoraj nič. Vemo le, da je bil rojen pred letom 940, ne vemo pa niti za njegovega očeta, niti za mamo, vemo le, da mu je bilo ime Abraham.

Abraham ?, čudno, starozavezno, judovsko ime, težko zamisljivo za višje plemstvo karolinškega, frankovskega, saškega, bavarskega sveta. O škofu Abrahamu so obširno pisali mnogi tuji kronisti, začenši z Jakobom Unrestom pred letom 1500, nato zgodovinarji, predvsem nemško pišoči avtorji, na primer Karl Meichelbeck v Historia Frisingensis 1724. Tudi naši številni slovenski pisci od Jerneja Kopitarja, ki je leta 1836 prisodil Brižinske spomenike kar škofu Abrahamu, enkrat ga imenuje Karantanec in drugič Kranjec. Na baročni biografski tabli škofa Abrahama, ki visi v knežjem hodniku freisinške škofijske palače, piše, da je bil Abraham vojvoda Koroške, iz rodbine goriških grofov, kar se vidi tudi po grbu zgoraj desno. Na levi zgoraj pa je upodobljen »njegov« grb, s preprostim okronanim zamorcem škofije Freising s škofovsko palico in z mitro kot grbovnim okrasom. To in več podrobnosti pa lahko o Abrahamu preberete v danes predstavljeni publikaciji.