Slovenska matica je izdala knjige o arhitekturi predromanike in romanike, o odnosih med Slovenci in Francozi, o inkviziciji v Španiji in o zgodovini protijudovstva v Evropi.

Arhitektura predromanike in romanike v Sloveniji

V knjiga Arhitektura predromanike in romanike v Sloveniji skuša avtor Ivan Stopar ne le strniti našo vednost o obravnavanem obdobju, ampak jo hkrati tudi dopolniti z rezultati dolgoletnih terenskih raziskav, zato prinaša tudi številne nove poglede in strokovne ugotovitve. V njej so tako prvič na novo analitično predstavljene številne doslej prikrite arhitekturne značilnosti izbranih spomenikov tega časa, zlasti sakralnih stavb iz predromanskega obdobja. Temu se pridružujejo nekateri novi pogledi na izbrane reprezentativne romanske cerkve na Slovenskem in njihove doslej prezrte značilnosti.

Knjiga odpira ne le številna nova, doslej vsaj delno le v strokovni publicistiki obravnavana znanstvena odkritja in spoznanja, ampak v mnogočem tudi poglablja našo vednost o nekaterih pomembnih, v strokovni literaturi že večkrat obravnavanih spomenikih, denimo o nekdaj kot laška skupina opredeljenih zasavskih romanskih cerkvah z območja svibenskega gospostva, o kostanjeviški župnijski cerkvi ali o kartuzijanski redovni cerkvi v Žičah.

Romanske grajske kapele

Povsem na novo je Stopar opredelil nekatere romanske grajske kapele – malograjska in svibenska sta se med raziskavo pokazali ne le kot stolp z dvema ločenima kapelama, temveč kot enotni arhitekturi z dvema sicer samostojnima sakralnima prostoroma, ki pa ju ne ločujeta stropa. Ločujeta ju le lesena obhodna hodnika.

Poleg navedenih pogledov prinaša knjiga tudi precej novega dokumentarnega slikovnega gradiva, tako načrtov kot grafičnih rekonstrukcij, med besedilom pa naletimo tudi na kakšno nepričakovano novo spoznanje ali odkritje. Gre za več kot dvesto slikovnih prilog, ki obogatijo besedilo in olajšajo njegovo razumevanje. Knjiga je napisana v prijaznem jeziku in tako predstavlja nov poizkus tako stroki kot širšemu občinstvu predstaviti bogato izročilo najstarejše slovenske kulturne dediščine.

Zadnje poglavje o hišah v naših prvih mestnih naselbinah je posebej za to knjigo napisal Igor Sapač.

Gradoslovec Ivan Stopar

Ivan Stopar se je uveljavil kot naš danes osrednji gradoslovec. Pri Slovenski matici je pred leti izdal knjigo o srednjeveških gradovih na slovenskem Štajerskem, posebej pa ga je pritegnilo preučevanje naslikanih krajevnih vedut. Obravnavane arhitekturene spomenike, cerkvene in utrdbene posvetne, nam Stopar sistematično predstavlja v njihovi tipološki razvrstitvi (arhitekturo predromanskega časa, najstarejše samostane, triladijske bazilike, enoladijske cerkve, rotunde, gradove, visoke grajske hiše in grajske kapele).

Zgodovina protijudovstva in antisemitizma v Evropi

V času, ki hitrost zamenjuje za kakovost, in v okoliščinah, ki nas silijo v takojšnje in pogosto ne prav dobro premišljeno publiciranje raziskovalnih rezultatov, je pretehtana in vsebinsko zelo dobro strukturirana knjiga Irene Avsenik Nabergoj Zgodovina protijudovstva in antisemitizma v Evropi prijetno presenečenje. Ob jedrnatem uvodu, v katerem je avtorica opisala zgodovino judovstva in začetke arhaičnega antisemitizma, nas poleg jasne identifikacije razlogov za judovsko izključenost seznani s podobo in samopodobo Judov v evropski literarni dediščini. Pri tem je svoje izsledke dosledno primerjala z interpretacijami kolegov iz Izraela, Evrope in ZDA. Pri tem ne gre samo za običajno povzemanje relevantnih študij na tem področju, temveč tudi za tenkočutno, mestoma tudi kritično dopolnjevanje. Glede na to knjiga ne bo zanimiva samo za slovensko akademsko javnost, temveč tudi za širšo publiko.

V knjigi je avtorica uvodoma razmišljala o težavah pri sprejemanju drugačnosti, pa o modelih predsodkov o Judih v evropski kulturi, posebno pozornost pa je posvetila preobrazbi protijudovstva v antisemitizem in rasizem, ki je poteka v devetnajstem stoletju, v dvajsetem pa kulminirala s holokavstom.

Ddr. Irena Avsenik Nabergoj je doslej med drugim objavila literarnozgodovinsko monografijo Ljubezen in krivda Ivana Cankarja ter literarnoteoretsko monografijo Literarne vrste in zvrsti. Stari Izrael, grško-rimska antika in Evropa.

Podoba Judov v evropski literaturi, gledališču, glasbi in filmu

V knjigi Podoba Judov v evropski literaturi, gledališču, glasbi in filmu je Irena Avsenik Nabergoj segla na področje najpomembnejših raziskav na področju literature, kulture in religije. Judovska kultura je ne le kultura z najdaljšo nepretrgano tradicijo, temveč še vedno ena najvplivnejših, kar se kaže tudi z navzočnostjo njenih tem in podob v tako rekoč vseh umetnostnih zvrsteh.

Osvetlila je biblične osnove negativne podobe Judov, ki so se skozi zgodovino dopolnjevale s predsodki, povezanimi z gospodarsko dejavnostjo Judov in z njihovimi rasnimi značilnostmi. Podala je celosten pregled zgodovine tematizacije judovstva in Judov v evropski umetnosti s poudarkom na območju Avstrije in Nemčije, pa tudi filozofsko poglobljeno problemsko analizo reprezentacij in avtoreprezentacij Judov.

Slovenci in Francozi

V knjigi Francosko o Slovencih in slovensko o Francozih je predstavljen izbor člankov Antonie Bernard. Avtorica, rojena kot Antonija Grobelnik 1942 v Lovrencu na Pohorju je umrla 2010 v Parizu, kjer se je bila uveljavila kot univerzitetna profesorica, slavistka, literarna zgodovinarka, jezikoslovka, prevajalka in slovensko-francoska književnica. Proučevanje razvoja evropske slavistike je okronala z disertacijo o Jerneju Kopitarju.

Zdaj so bralcem prvič v slovenskem jeziku med drugim dostopni njeni pronicljivi prikazi naše zgodovine od turških vpadov prek Ilirskih provinc do osamosvojitve (tudi pregledna razprava »Avstrija in Slovenija« iz leta 1994), pomena jezika in lingvistov za oblikovanje narodne identitete, kakor tudi slovenske književnosti, vključno z avtorji iz našega zamejstva.

Toledski plameni

Toledski plameni je zgodovinski roman Giulia Angionija (1939–2017), italijanskega pisatelja, pesnika in esejista s Sardinije, ki je bil 1966–2011 profesor kulturne antropologije na univerzi v Cagliariju in glavni urednik mednarodne antropološke revije Europaea – Journal des Européanistes – Journal of the Europeanists.

Večkrat nagrajeni Angionijev roman (iz 2006) je zgodba generalnega tožilca Sardinskega kraljestva Sigismonda Arquerja, resnične zgodovinske osebnosti, ki 1571 v celici inkvizicijskega zapora v Toledu izprašuje svojo vest in podoživlja življenje med Sardinijo, Toskano, Švico, Nemčijo, Flandrijo in Španijo. S Primožem Trubarjem sta imela skupnega prijatelja: koprskega škofa Petra Pavla Vergerija.



Totalna religija

Totalna religija Jana Assmanna, enega največjih egiptologov in religiologov našega časa, 1976 do upokojitve 2003 profesorja na univerzi v Heidelbergu, ne obravnava nasilja kot zgodovinskega dogodka, temveč jezik nasilja, prizore množičnih pokolov, kaznovanj, prelivanja krvi, izgonov, uničenj, nasilnega razdiranja mešanih zakonskih zvez in podobno.

Avtor je pokazal, »kako iz jezika nasilja, kakršnemu smo priča v nekaterih delih Biblije, ne izhaja že tudi dejansko nasilje. Lahko izhaja, ni pa to nujno. Dejansko nasilje je odvisno od vrste drugih vzrokov, predvsem političnih. S takšno izpostavitvijo je Assmann ustvaril nespregledljivo podlago za sodobne premisleke o (svetovnem) miru in razumevanju med ljudmi različnih civilizacij/kultur in religij,« je zapisal recenzent Tine Hribar, ki dodaja, da bo Assmann oktobra na frankfurtskem knjižnem sejmu dobil mirovno nagrado.

Ivan Cankar: povest Novo življenje

Slovenska matica je izdala tudi reprint povesti Ivana Cankarja Novo življenje, po izdaji iz leta 1908. Dodani sta mi besedili Franceta Pibernika Ivan Cankar in Slovenska matica ter Vesne Mikolič Od visokih sanj do novega življenja. Slednja je zapisala, da redkokdaj lik umetnika v Cankarjevem dunajskem pripovedništvu kaže v svoji zgodbi toliko pisateljevih avtobio­grafskih potez kot kipar Grivar v Novem življenju, ki je kot zadnje pisateljevo delo izšlo pri Slovenski matici leta 1908.

Roman napoveduje Cankarjevo vrnitev iz Dunaja v domovi­no in prizori te vrnitve so v njem predstavljeni delno realistično, delno kot pripovedna fikcija. Po dolgih letih bivanja v avstrijskem glavnem mestu gre pri vrnitvi za popoln prelom s preteklostjo, za »novo življenje«, ki ni s prejšnjim »v nobeni zvezi, ne notranji ne zunanji, in ki ni porojeno iz preteklosti kakor kes iz greha, tolažba iz bridkosti, temveč stoji samo zase, ustvarjeno samo iz sebe ...«

Kipar Grivar zdaj, ko se vrača v domovino, v marsičem bistveno spremeni svoj pogled na svet. Zavrača prepričanje, da je umetnost »središče sveta, tako rekoč srce in razum sedanjosti in vihrajoči prapor prihodnosti«, odklanja misel, da je mogoče z umetnostjo »preroditi domovino in kar je sveta naokoli«. Osvobojen takih misli se vrača Grivar domov brez zavesti o večvrednosti umetniškega poklica in o lastni izjemnosti.

Seveda je Grivar večplastna oseba in tretjeosebni pripo­vedovalec zgodbe razkriva še druge njegove lastnosti. Že prvi kiparjevi stiki z domovino, s pokrajino kakor tudi z delavskimi naselji na ljubljanskem polju, so poudarjeno čustveni, neredko ambivalentni. Hkrati se Grivar obtožuje za osebno življenje, ker je »nase, na umirajočega« privezal ženo, in ker življenje v tujini ni bilo več življenje, temveč »klavrno, brezkončno umiranje«. Kljub temu nikoli ni zares pomislil na samomor, vse v njem je spodbujalo težnjo po novem življenju. Vsa pripoved je usmerjena prav na ta njegov poskus, na spopad z novim življenjem.