O, da bi smel vstopiti v večno veselje

Pavel Kodelja, župnik v Senožečah, se že tri leta sooča z rakom. Kljub vsemu ostaja veder, ohranja njemu lasten humor in ostaja na poti zorenja v veri: »Šele zdaj se zavedam, kakšen je Bog. Res, povsod je z mano, tudi zdaj, ko sem telesna razvalina, je ob meni, umira zame na križu – z vso svojo ljubeznijo.« In Pavel to ljubezen odseva, izžareva. Ne glede na to, da je telesno krhek in nemočen, ostaja svojim ovčicam luč na poti h Gospodu. Čeprav se sooča z bolečinami in svojo krhkostjo, v pogovoru z njim odkrivam, kako zelo je izostril Božji pogled na ljudi in dogajanje okrog sebe. Tudi v prošnji: »O, da bi smel vstopiti v večno veselje in da bom odrešen, ko pride ura prehoda. To mi je dano.« Po kruh in mleko v trgovino Pavel izhaja iz Deskel iz delavske družine. »Vera je bila del našega življenja. Mama, sestra pokojnega Igorja Loviščka, je bila kar močna v veri. Ko sem bil v drugem razredu, je oče zbolel za hudo astmo in je potem naredil vse, da bi preživel in bi nama s sestro pomagal na poti v življenje, zato se je vere toliko bolj oklenil.« Spominja se, kako se je vpisal v glasbeno šolo. Mama mu je dala denar za mleko in kruh. Šel je v trgovino, na poti pa srečal sošolca, ki se je šel vpisat v glasbeno šolo. »Grem še jaz,« se je v tistem trenutku odločil. »Koliko pa stane?« Ugotovil je, da ima ravno toliko denarja pri sebi, in se vpisal v glasbeno šolo. Mama ga seveda ni pohvalila, ko ničesar ni prinesel iz trgovine, mu je pa odločno rekla: »Če si se vpisal, se boš pa potrudil in vadil.« Priganjala ga je in bdela nad njim, tako da je bil z njo ali očetom, ko sta doma kaj delala in je vadil. Tako je bilo prvo leto, potem ni bilo več potrebno, saj se je kmalu izkazalo, da mu nekako gre. Čeprav je mislil, da je rahlo podpovprečen človek, mu je šlo igranje inštrumenta dobro. »Nisem pa imel samozavesti za komunikacijo z ljudmi in kot petnajstletnik sem ugotovil, da če se napijem, komunikacija kar steče.« Ostajal sem v resnici »Imel sem svoja merila, kako živeti iz vere: V nedeljo sem šel k sveti maši in preden sem zaspal, sem molil sveti angel. Hodil sem tudi v Stržišče na duhovne vaje, ker je bil Vinko Kobal moj župnik v Desklah in sem hodil z njim. V veselje mi je bilo, da je bilo med toliko dekleti toliko lepih in prijaznih.« V srednji glasbeni šoli je bilo iz leta v leto slabše, v tretjem letniku je poskusil tudi travo. »Vse slabo sem moral probati, vsemu dobremu pa sem se po navadi izogibal.« Pred študijem je odslužil vojaški rok, kjer je igral v bendu in je bilo njegovo glavno delo igranje in pijančevanje z njimi. Potem se je vpisal na Akademijo za glasbo: »Moral bi vaditi 2–3 ure na dan, tega pa takrat nisem bil sposoben. Prvo leto sem še kar delal, drugo ponavljal, tretje sem pavziral in nisem bil več v Ljubljani, ker sem že poučeval na glasbeni šoli.« Všeč mu je bil rock'n'roll in pri Lari fari bendu je igral saksofon. Popoldne je učil na glasbeni šoli, potem je šel na žur do jutranjih ur, vsak dan je bila na jedilniku tudi trav'ca. »Domov sem prinesel več denarja, kot sta ga tata električar in mama čistilka skupaj zaslužila. Pred starši sem se trudil skrivati, kar sem živel, vsako nedeljo sem šel k maši, kar je bila dobra taktika, ker sem imel potem mir pred njima.« Na enem od žurov je govoril tudi o veri s takim prepričanjem, da so tri dekleta razmišljala, da bi tisto nedeljo šla k maši. Pa je imel tudi žurov enkrat dovolj. »Prepričan sem, da je Bog posegel vmes, da sem v vsem tem hitro začutil praznino. Morda tudi zato, ker sem redno hodil k maši in v delčkih ostajal v resnici, da sem prepoznal praznino vsega, kar sem živel.« Čeprav je živel to, kar je sanjal, ko je bil kot soliden glasbenik deležen slave, je ob zavedanju velike praznine dozorela odločitev, da je naredil prehod od rock'n'rolla k narodnjakom. Rodovitna zemlja »Praznina, v katero sem padel, je postala prostor, kamor je Jezus lahko vstopil z vso močjo.« Pavel odkriva dobro tudi v tem. Stric Igor, ki je bil duhovnik, ga je spodbudil, da je šel z njim v Medžugorje. »Po prvem romanju sem prvi dan zmolil desetko, pa je bilo konec. Potem sem še šel, a bolj zaradi poceni baklave kot duhovnega poglabljanja.« Leta 1990 pa ga je stric povabil v Paray le Monial in mu rekel, da bi šel iz njegove župnije še en fant njegovih let, če gre tudi on. »Odločil sem se, da grem, potem pa ugotovil, da sem brez potnega lista, a se je v enem dnevu vse uredilo in sem moral iti. Bog mi je dajal vse, kar je bilo pomembno. Prisluhnil sem vsemu, kar se je dogajalo, in ko sem prišel domov, sem to živel.« Ob sobotah je začel hoditi k molitveni skupini v Biljani, kjer se je notranje napolnil za prihajajoči teden. »Za velikonočno soboto sem nehal igrati v narodnozabavnem ansamblu, saj so bili nastopi v soboto. Molitvena skupina je zame postala največji praznik.« Nekaj, česar nisem hotel Počasi je Gospod oblikoval lončeno posodo v svojih rokah … »Začel se je klic v duhovništvo, nekaj, česar nisem nikoli hotel.« Klic pa ni utihnil in čez dve leti, ko je spet romal v Paray le Monial, je zvečer pri molitvi rekel: »Jezus, če me kličeš, naj me tu ena normalna oseba vidi, kot ti hočeš.« Ko se je dvorana izpraznila, si je oddahnil: »Nikogar ni bilo, torej ne bo treba stopiti na to pot.« Drugo jutro je prišla ena od romark do njega in mu zaupala: »Včeraj zvečer pri molitvi sem zamižala in te videla pred sabo kot duhovnika.« Najprej je pomislil, da je v ozadju tega stric Igor, ker mu je večkrat rekel, da bi moral biti duhovnik, a se je izkazalo, da to ni res: »Misliš, da se bom z darovi igral in govoril v Jezusovem imenu, če mi ne govori. Naredi, kar hočeš, dano ti je bilo vedeti.« Razmislil je o vsem in na koncu rekel: »Ben Jezus, pa naj bo! In takrat so zavese padle in zdelo se mi je, kot piše v Ps 18: 'Peljal si me iz teme na prostrano polje.'« Takrat se je žalosten vdal v usodo in vstopil v semenišče. Ni bilo enostavno, prve mesece je bilo tako, kot da muči samega sebe, vse do ignacijanskih duhovnih vaj pred božičem, ko je začutil majhen žarek veselja v tej odločitvi. »Mašuj tako, da ne bodo šli zamorjeni domov« Leta 1998 je bil Pavel Kodelja posvečen v duhovnika. »Bil sem tak, kot sem pričakoval – rahlo podpovprečen.« Gospod pa je prav po njem prihajal do ljudi. Štiri leta je bil kaplan v Kobaridu, kjer so ga imeli radi. »Čudil sem se, da mi gre. Bog me je presenetil. Kar je bilo nadpovprečno, je bilo njegovo, to sem vedel. Spremljale pa so me tudi mamine modre besede, ki mi jih je kot bogoslovcu rekla: 'Glej, če ne boš nič drugega naredil, vsak dan pa boš maševal in pri maši bodo ljudje. Mašuj tako, da ne bodo šli zamorjeni domov. Če boš to naredil, bo dobro.'« Po štirih letih kaplanovanja je bil premeščen na Kras, v Senožeče, kjer je že 22 let. »Niso me zamenjali, sem pa dobil nove fare.« Maševal je, poučeval verouk, pel z mladimi, vodil Prenovo v Duhu v Vipavi. Postal je prepoznaven kot dober spovednik, pa tudi odločen in zahteven, ko je bilo potrebno. »Verjel sem, da če slavimo Boga, potem Bog deluje med nami, in da je slavljenje nekaj, kar bo ta svet spremenilo.« Da je vse samo zastonjski dar, ki ga ne moremo doseči z lastnimi prizadevanji, lahko pa ga sprejmemo takega, kot je. Milost je, da v soočenju z boleznijo ne jamramo Pred tremi leti, 8. septembra 2021, na Marijin rojstni dan, mu je v knjigi življenja Bog odprl novo poglavje. »Že nekajkrat prej je nekam čudno tekla kri iz mene, pa temu nisem dajal večje pozornosti, češ, saj bo minilo, tega dne pa se kri ni ustavila. Zvečer sem bil že na urgenci in naslednji dan so mi odkrili raka na ledvici, ki se je že razširil po mehkih tkivih. Prej ni bolelo, v bolnici pa se je vse razbolelo. Odstranili so mi ledvico.« V Pavlovi družini sta za rakom umrla oče in mama pa tudi stric Igor. Zavedal se je, da gre za trdovratno bolezen. Ko se je soočil s težko diagnozo, se mu je zdela dejansko manjša, kot to, kadar v Gospodovem vinogradu ni mogel ničesar narediti. »Milost je, da se nisem kaj dosti sekiral.« Dva dni kasneje je bil že operiran in imel posebno doživetje: »Kot da grem proti vratom v nebesa in nisem vedel, kaj bo Gospod naredil. Začel sem ponavljati: 'Jezus, ali me boš sprejel? Saj me ne boš pustil zunaj?' Počasi sem prišel k sebi. Vse življenje sem jamral za vse, milost pa je, da v soočenju z boleznijo nisem nič jamral.« Živim Bogu v slavo »Videti je bilo, da gre na bolje, in sem se že dogovarjal, da se vrnem na župnijo, ko sem nekam čudno čutil levo stran.« Na urgenci so odkrili velik tumor v glavi. Konec novembra je bil že obsevan, potem se je vnela še možganovina. »Pristal sem v bolnici v Sežani, potem šel k zdravniku v Ljubljano … Po operaciji je trajalo nekaj mesecev, da se je stanje normaliziralo in življenje spet teče naprej. Dobivam dobra biološka zdravila. Čudim se, da sem vse življenje jamral, zdaj v bolezni pa nič. Bolečin nimam, imajo pa biološka zdravila svoj učinek – odrezali so mi del prsta na nogi. Kljub tabletam se bolezen širi. Imam metastatični invazivni rak, pa že tri leta živim Bogu v slavo. Dobro je, da ne boli, še vedno imam apetit. Poučujem verouk in mašujem vsak dan. Tu, na zemlji, še niso nebesa, treba pa je zdržati. Veliko molim, to je borba iz minute v minuto.« Življenje je za Pavla dragocen dar. »Tudi, če ga kdaj ne doživljam tako, vem, da je tako.« Ko se ozira naokrog, pa vidi, da je veliko več dobrega kot slabega, in slavi Gospoda tudi za to. Zvesti služabnik Kljub vsemu ostaja zvest Gospodov služabnik. Po svoji izkušnji laže približa ljudem pomen zakramenta bolniškega maziljenja, ki ne pomeni, da bodo bolniki zdaj kar takoj umrli, ampak jim pomaga predvsem polneje živeti to, kar jim je dano. Ob soočanju z bolniki vidi, da ga drugače sprejemajo, če vedo, da se tudi on sooča z boleznijo in jih laže razume. Pavel je dober na področju glasbe, še posebej duhovne, čeprav zdaj ne more več peti s polno močjo. Hitreje se utrudi in tudi na tem področju v pravem pomenu besede s hvaležnostjo uresničuje besede Janeza Krstnika: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30).

O, da bi smel vstopiti v večno veselje

O, da bi smel vstopiti v večno veselje

Po kruh in mleko v trgovino

Dialog s »sovražnikom«?

Krst osmega otroka Martina na Viču

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.