Andreja Poljanec, Domen Strmšnik, Janez Sečnik in Tomaž Erzar smo pot začeli v glavnem mestu, Addis Abebi, kjer smo pripravili dvodnevni seminar za zaposlene v salezijanskih ustanovah. To srečanje je bilo namenjeno izmenjavi znanja in izkušenj ter podpori pri delu z mladimi in družinami.

FOTO: Osebni arhiv udeležencev odprave

Nadaljevanje v severnem delu države, v glavnem mestu Mekelle, je bilo zaznamovano s skrbjo, kako ustvariti prostor, kjer bodo udeleženci programov imeli priložnost v varnem okolju spregovoriti o svojih izkušnjah in se učiti, kako graditi občutke varnosti, zaupanja in skupnosti, ki so ključni za zdravljenje travm in drugih stisk. Poudarek je bil na praktični uporabi znanja, kjer smo skupaj z udeleženci proučevali konkretne primere iz njihovega vsakdana in otroštva ter jih povezovali z razumevanjem delovanja družine kot sistema ter medgeneracijskega prenosa čustev. Osredotočili smo se na uporabne tehnike, ki jih lahko takoj aplicirajo v svojem delu s klienti. Ta pristop je omogočil neposredno prenosljivost znanja in okrepil njihovo samozavest pri obvladovanju izzivov v povojnem okolju.

Ob obisku smo spoznali tudi delo salezijanskih ustanov, ki vključuje tehnično šolo, programe za matere samohranilke in različne oblike pomoči ranljivim skupinam. Vse to daje domačinom možnost pridobiti znanje in spretnosti ter na novo graditi svoje življenje. Ob tem smo se znova zavedli pomena prisotnosti misijonarjev in njihovega vztrajnega dela v teh razmerah, zlasti sester Mati Terezije, ki skrbijo za tiste, ki so se jim družine odpovedale in jih odložile pred vrati njihovega azila.

FOTO: Osebni arhiv udeležencev odprave

Ob vsakdanjem programu smo lahko vsaj nekoliko spoznali tudi vsakdanjik ljudi v Etiopiji. Doživeli smo praznovanje njihovega novega leta, okušali tradicionalno kavo, opazovali otroški utrip na ulicah in spoznavali bogato kulturo dežele. Vse to je bilo dragoceno dopolnilo našega strokovnega dela.

FOTO: Osebni arhiv udeležencev odprave

Čeprav se zavedamo, da dva tedna ne moreta bistveno spremeniti razmer, verjamemo, da so tudi manjši koraki pomembni. Sodelujočim smo želeli predati osnovna znanja in predvsem spodbuditi zaupanje v lastne moči ter v vrednost skupnosti.

Odprava v Etiopijo nam ostaja kot spodbuda k nadaljnjemu delu in kot opomnik, da je kljub zahtevnim razmeram mogoče graditi nove poti – s sodelovanjem, medsebojno podporo in zaupanjem v Boga.

Izjave udeležencev odprave:

Dr. Tomaž Erzar (TEOF in ŠRCD): Odhod v Etiopijo je zame vedno povezan z nelagodjem, ki nastane ob misli, da se bo treba pripraviti, prilagoditi, organizirati ipd. In z velikim občutkom zadovoljstva in hvaležnosti ob prihodu domov, ker sem lahko doživel, kako blagodejno je imeti odprto srce. 

Dr. Andreja Poljanec (SFU Ljubljana in ŠRCD): Z udeleženci izobraževanja smo se prek obravnavanja zahtevnih, bolečih in pomembnih vsebin močno povezali ter si iz dneva v dan bolj zaupali. Hvaležna sem jim za njihovo odprtost ter to, da sem spoznala njihov pogum, močno voljo in upanje, ki ga najdejo v nam nepredstavljivo težkih povojnih razmerah. Upam, da bodo v Etiopiji našli sporazume za mir in da se bomo še kdaj srečali in bogatili drug drugega.

Dr. Andreja Poljanec. FOTO: Osebni arhiv udeležencev odprave 

Dr. Janez Sečnik (ŠRCD): Etiopija pušča veliko bolečine in trpljenja. Vojne grozote, opustošenje in naseljen obup v ljudeh so čista krivica. Ljudje so lepi in prijazni, a prestrašeni, travmirani in negotovi. Normalno za nenormalne okoliščine. Izkušnja z misijonarji in vsemi ljudmi, ki znotraj vse te teže ohranjajo upanje in vero, je zame bogastvo. Hvaležen Bogu za vsa doživetja, ki so me poglobila v prizadevanju za boljši svet. Tudi na domačih tleh.

Domen Strmšnik (ŠRCD): Hvaležen sem za priložnost, da sem sodeloval v tej odpravi v Etiopijo. Kljub težkim razmeram je bil odziv udeležencev izredno pozitiven. Izkušnja je poudarila pomen dolgoročne podpore za skupnosti, ki so preživele konflikt. Čeprav prihajamo iz različnih okolij, v sebi nosimo isto človeško jedro. Le upati je, da bo to spoznanje varovalo pred novimi napetostmi.