Vprašanja, ki so srž srečanja, lahko strnemo v eno samo: Kako si nas je Gospod Bog zamislil kot ženske, ki naj bi zmogle vse, kar se od nas pričakuje? O kom torej govori prerok Ezekijel, ko govori o lepoti in sijaju? Sijaj se zdi, kot da je daleč od naše stvarnosti in rutine, ki je običajno mož + otroci + služba.

Ali zaupamo, da nas je Troedini ustvaril tako, da smo kos vsemu temu, kar nam zaupa?

Odgovor na zgornje vprašanje na naših srečanjih pripelje do vprašanja: »Ali zaupamo, da nas je Troedini ustvaril tako, da smo kos vsemu temu, kar nam zaupa? Ga sproti sprašujemo, kako?« Troedini nas je ustvaril zadnje in zdi se, da je v nas, bolje rečeno, v naše telo, vtkal naravne sprejemnike in oddajnike ljubezni. Poleg tega je dopolnil svojo mojstrovino z velikim številom »tipk za ponastavitev«, ki nam omogočajo, da smo sposobne biti kot naravni napajalnik za vse okrog sebe.

Vse se nam dogaja »notri«, zato je tako težko ohranjati distanco do sebe, pogledati nase od zunaj in si ozaveščeno slediti v treh velikih radikalnih preobrazbah naše ženskosti. Isto telo, a tri popolnoma različna doživljanja sebe v treh življenjskih obdobjih: ko se šele razvijemo v žensko, ko (lahko) rojevamo, in po 50. letu starosti. Iste, in vendar v toku življenja s popolnoma različnim paketom hormonov. Naš živčni sistem sicer ve, da smo si lastne, a si ne pripadamo. Dajemo vse od sebe, a se nam zdi, da ni nikoli dovolj. Lastna bolečina, vtkana v notranjo plast polzavednega, navadno nima glasu med drugimi prioritetami. Zapleteno …

… In vendar ni, če preprosto sprejmemo dejstvo, da Gospod ne želi, da bi bile v tem same. V naši naravi je, da »notri« čutimo, slišimo, si želimo Jezusa v Svetem Duhu, Očetu v slavo. Me smo po notranji strukturi dom, torej vedno delujemo v »načinu mi«, mrežimo, smo odnosne. 

V naši naravi je, da »notri« čutimo, slišimo, si želimo Jezusa v Svetem Duhu.

Ko si vzamemo pričakovanja drugih za svoja, ne slišimo več v sebi Izvira ljubezni, ki žubori v večnost (Jn 4,14) in ki stori, da rutino z dejanji ljubezni pobarvamo v živo, da dolžnosti vdahnemo ritem ustvarjalnosti, da led v odnosu topímo z besedo usmiljenja. Vse to iz sebe? Ne. Vse to iz Njega. On je ljubezen. Me smo samo Njegov dom. Ko se odpremo »navznoter« in si ne dovolimo ukrasti sebe – ko na primer ne poslušamo le pričakovanja sveta, temveč prisluhnemo tudi Gospodu v Svetem Duhu – se napolnimo z Ljubeznijo, ki skozi nas sije lepoto popolnosti. Ne same, nikoli same.

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (2/2026). Spremljajte spodbudne misli iz Božjega okolja na Facebook profilu Verujem.