Tema nove številke revije Božje okolje je Prvi kristjani.

Majhni in okusni

Taki so bili prvi kristjani, ko so zapustili varne stene »gornje izbe« in taki smo poklicani postati mi. Majhni in preprosti, jasni in okusni. Kakor nam poročajo Apostolska dela, so bili prvi kristjani najbolj pričevalni prav s tem, da so se družili med seboj in dišali po Vstalem. Med njimi je bilo čutiti navzočnost Kristusa, ki je sam rekel: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

Brez struktur, a z veliko bližine

Velik klic našega stoletja je prav klic po Cerkvi bližine, kjer ne bo več tistih »zgoraj« in onih »spodaj«, ampak bomo spet živeli Jezusove besede: »… eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje« (Mt 23,8); kjer se bomo spet družili med seboj, skupaj za isto mizo lomili kruh, si delili življenje, Božjo besedo, obhajali evharistijo in se dan za dnem enodušno zbirali, da bi s preprostim in veselim srcem uživali hrano, tj. bližino drug drugega (prim. Apd 2,42-47).

Prihodnost naše Cerkve je torej v bratstvu, ki pa je mogoče samo, če imamo Očeta. Šele ko se prepoznamo kot sinovi in hčere, ki imajo Očeta, lahko drugega prepoznamo kot brata in ne kot tekmeca. Zato je minil čas jasno določenih struktur, pravil, idej, načrtovanj in shem, pri čemer mora človek najprej ustrezati ideji, šele potem lahko pripada, prišel pa je čas, ko človek išče sočutno bližino.

Nismo boljši od drugih, obrnil nas je Kristus

Prvi kristjani so bili glede tega izjemno pogumni! Prva Cerkev je potem, ko se je nadihala Vstalega in spočila ob navzočnosti Matere, polna Svetega Duha zapustila varne stene »gornje izbe« in odšla na ceste in periferije sveta, da bi oznanila to, česar si človek še sanjati ni upal več. Zato je tudi danes potrebno ven, v nevarno. Cerkev je namreč ustanovljena, da prinese evangelij! Evangelij je edino, kar nas loči od neverujočih. Ne to, da smo v čemerkoli boljši, niti ne bolj sposobni ali inovativni, temveč je naša edina novost Kristus in njegov evangelij, ki obrača vse na glavo. Ali pa končno spet vse na noge!

Ko bomo ali smo že tudi sami polni tega živega in konkretnega Boga, ki se ga da otipati in okušati v načinu naših druženj, v našem življenjskem slogu ter v naših odnosih, potem bomo imeli kaj povedati današnjemu svetu, ki je žejen in pogreša prav to – obličje usmiljenega Očeta in bratske bližine ljudi. Zato z vsem srcem hrepenim in upam, da bomo kmalu zaživeli to Cerkev majhne in okusne bližine!

Anja Kastelic

Več kristjanih prvih stoletij si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Prvi kristjani.