Ko v luči krščanske vere razmišljamo in govorimo o usodi naših rajnih, se je treba najprej izogniti dvema čerema. Prvič, o svetu, v katerem oni živijo, nimamo prav nobene izkušnje, zato si ni mogoče predstavljati nič natančnega. Naše predstave so kombinacija izkušenj s tega sveta. Če pa to prenašamo v onstranski svet, je gotovo samo to, da ni tako. Vse nazorno govorjenje o tem, kako se ljudje »cvrejo« v vicah ali peklu, je zato plod naše domišljije. Nekateri pridigarji jih radi uporabljajo, le da jih mi moramo jemati za to, kar so: domneva in domišljija, ki je včasih zelo bujna in tudi kruta. Predvsem pa je žaljiva za Boga, če ga dela kaznovalnega mučitelja. Ali je to res Jezusov Oče? Druga nevarnost pa je, da bi kdo strašljivo domišljijo uporabil za nagovarjanje ljudi, posebno še prizadetih svojcev rajnih, naj dajo za svete maše. To bi bila manipulacija.

S tem pa nikakor nočem reči, da za rajne ni treba moliti. Nasprotno. Že v Stari zavezi so poznali molitev za rajne, le da te niso sp...