»Po celi vasi sem od hiše do hiše raznosila Družino, tudi po 25 številk,« se spominja Ana Matjašec, dolgoletna raznašalka Družine od začetkov izhajanja. »Ni še bilo nabiralnikov in je bilo treba Družino dati človeku v roke, je pa bila to priložnost, da smo se srečali.« Zadnji dve leti Ana ne raznaša več, ker imajo že vsi Družino naročeno na domač naslov.

»Moja mati so umrli, ko sem bil star pet let, za nas so skrbeli stari oče in stara mam'ca, potem pa je prevzela skrb sestra,« se svojega otroštva spominja Jožef. Pri sosedovih je bilo deset otrok in so radi prepevali, tudi med delom in molitvijo. Med njimi je vzljubil Ano kot pošteno dekle. Leta 1955 sta se poročila in se imata po 65 letih še vedno rada, kar je lepo opazovati po malih naklonjenostih drug drugemu. Prvi se jima je rodil sin Jože, za njim pet hčera (Marija, Bernarda, Anica, Cecilija, Kristina).

To je dom

»Rada grem domov, ker vem, da me težko čakata,« se s hvaležnostjo vrača domov hči Marija. »Vedno me sprejmeta nasmejana in z dobro besedo.« Ana in Jože ostajata z otroki povezana v molitvi, posebno veselje pa je, ko pridejo domov. »Njun sprejem je vedno iskrena dobrodošlica, izražena z veseljem in srečo v očeh,« je hvaležna Cilka. »Lepo je priti domov, ker starša iskreno pokažeta, da sta me vesela. Ajtekov tihi nasmeh, mamin pozdrav 'Lepo, da si prišla'. To je dom, toliko ljubezni in sprejetosti se čuti. Ajtek z vso pozornostjo vstane, skuha kavo in mi jo postreže, ob tem pa reče: 'Ti sedi, si delala in si utrujena.'«


65-letnico zakonskega življenja sta praznovala v krogu najbližjih. FOTO: Matjaž Maležič


Ljubeča toplina je Bernardo zaznamovala za vedno, čeprav je že pri 14 letih šla v srednjo šolo v Ljubljano. »V svet sem odšla z zavedanjem, da mi starša za­upata, da bom ohranila vrednote, ki sta mi jih predala. Njuna ljubezen je bila opora v domotožju, njuna molitev in zaupanje pa ščit pred 'izgubo' v mestu.« Domov se rada vrača tudi hči Anica, ki pravi, da sta »prava« starša: »Vedno me sprejmeta z veseljem in ljubeznijo.«

Ostaja hvaležnost

Po 65 letih skupnega življenja sta Ana in Jožef Bogu hvaležna, da se otroci razumejo, se spoštujejo, se imajo radi in so ostali povezani. »Radi pridejo tudi vnuki (17 jih je in 17 pravnukov, op. a.), drug drugega se veselimo in se pogovarjamo.« Najstarejši sin Jožef se spominja leta 1974, ko je po končani maturi na gimnaziji med počitnicami delal na vrtnariji v Murski Soboti, od koder jima je prinesel nekaj potaknjencev vrtnic. »Tako še vedno, ko odhajam od doma, dobim v šopku belo vrtnico. Skrbela sta za vrtnice in ena še vedno bujno zacveti.«

Tinca pa pravi: »Ko neslišno vstopim v njuno kuhinjo in zagledam očeta z rožnim vencem v roki, ki tiho moli, je to blagodejen občutek, ker vem, da moli tudi zame in za vse moje najdražje. To je trenutek, ko še posebej začutim varnost in moč zgleda. In na drugi strani mamo, ki mi z veliko besed da vedeti, kaj je smisel življenja in kako ga osmisliti. Ko oboje združim v eno, se zavem, s kakšno hvaležnostjo sprejemam njuno življenjsko popotnico za svoje življenje, tj. molitev in zaupanje v Božjo pomoč.«