Ob 90-letnici dr. Ernesta Petriča: Svoboda duha!
Ob 90-letnici dr. Ernesta Petriča: Svoboda duha!
Junij 2014. Prostovoljno gasilsko društvo Mlino z Bleda je k praznovanju stoletnice povabilo številne ugledne goste. Dva izmed njih sta se zapletla v pogovor. »Spoštovani gospod sodnik, gotovo vam je težko, saj so pritiski, zlasti v medijih, zaradi vaše sicer pravilne in poštene odločitve.« Nagovorjeni je odgovoril: »Spoštovani gospod škof, redko sem se počutil tako dobro, kot se počutim po tej odločitvi – iz preprostega razloga, zato ker sem ravnal tako, kot mislim, da je prav. Ni lepšega občutka za človeka, ko v težki situaciji zmore ravnati tako, kot misli, da je prav, in pozabi na vse druge možne ozire.«
Zadeva Patria
Škof iz tega dialoga je bil dr. Anton Jamnik, sodnik dr. Ernest Petrič, predmet razprave pa odločitev, ki jo je nekaj dni prej v razvpiti zadevi Patria sprejelo ustavno sodišče. To je tista odločitev, ki je to zgodbo podaljšala v leto 2015, saj je večina ustavnih sodnikov takrat odločila, da obsojeni v zadevi Patria še niso izčrpali vseh izrednih pravnih sredstev, zatrjevane kršitve človekovih pravic v izrazito spornem sodnem postopku pa niso bile izkazane s tisto stopnjo očitnosti, ki se zahteva, da bi o zadevi neposredno odločilo ustavno sodišče. Pravnomočne zaporne kazni zaradi tega niso bile zadržane. Proti takšni odločitvi so glasovali trije ustavni sodniki: Ernest Petrič, Mitja Deisinger in Jan Zobec, svoja stališča pa so utemeljili v odklonilnih ločenih mnenjih. In je v javnosti »padlo« po njih …
Razplet zgodb je znan: ustavno sodišče je aprila 2015 razveljavilo obsodbe, odredilo novo odločanje, zadeva je slednjič zastarala … A na tem mestu nas usoda primera Patria pravzaprav ne zanima toliko kot vsebina uvodnega pogovora z gasilske prireditve. V njem se namreč z nazorno jasnostjo pokaže, kako se v slovenskih razmerah godi pravnikom, ki pri svojem odločanju nimajo pred očmi to, kar naj bi bilo »politično korektno« in bi bilo na isti valovni dolžini s prevladujočim mnenjskim in medijskih tokom, temveč željo biti dosledni v neodvisni drži, zvestobi temeljnim ustavnim načelom in predvsem pravičnosti.
Osebni vpogled
Prav to so lastnosti, ki po mnenju mnogih opazovalcev krasijo dr. Ernesta Petriča, pravnika, diplomata, politika, ki je v raznolikih vlogah bistveno zaznamoval desetletja slovenskega razvoja na številnih področjih. Osebni vpogled v to dogajanje je ponudil sam s knjigo Spomini in spoznanja, ki jo je Mohorjeva družba Celovec v sodelovanju s Centrom za evropsko prihodnost in Zgodovinskim inštitutom Milka Kosa ZRC SAZU pred osmimi leti izdala v zbirki Studia diplomatica Slovenica.
Dr. Ernest Petrič je skozi vsa leta dela dozorel v spoznanju, da »naj bi bila vedno zvezda vodnica pri delu vsakogar – sodnika pa še posebej – njegova na znanju, poštenosti in predanosti pravičnosti temelječa intelektualna neodvisnost. Svoboda njegovega duha!«
Knjiga, iz katere je vzet tudi omenjeni pogovor s škofom Jamnikom, je bila 13. junija 2018 predstavljena na gradu Jablje v Loki pri Mengšu. Kot je tedaj povedal predstavnik založbe Hanzi Filipič, je njen izid resnični praznik za celovško Mohorjevo in organizacijski odbor za raziskovanje diplomatske zgodovine, ki je pobudnik te in še nekaterih sorodnih publikacij.
Odgovorni urednik serije Studia diplomatica Slovenica dr. Andrej Rahten v Petričevih spominih prepoznava neizčrpno zakladnico slovenske diplomatske zgodovine, v kateri je pisec dobesedno oral ledino.
Knjigo Spomini in spoznanja so javnosti predstavili (z leve) Hanzi Filipič, dr. Marko Pavliha, pisec dr. Ernest Petrič in dr. Andrej Rahten. FOTO: Ivo Žajdela
Recenzent knjige dr. Marko Pavliha pa je delo označil kot »napet roman« o slovenski diplomaciji, politiki, mednarodnem pravu, ustavnem sodstvu, peripetijah s Hrvaško, položaju koroških Slovencev … – roman, ki ga je napisal mojster besede, za katerega je med drugim značilno celostno dojemanje družbenega dogajanja, zavezanost delu in ustvarjalnosti, humanistična tenkočutnost, domoljubje in svetovljanstvo, internacionalnost in interdisciplinarnost, vsestranskost, samokritičnost, šaljivost …
Zlasti pa lastnost, ubesedena v zadnjem stavku knjige. Avtor je namreč skozi vsa leta dela dozorel v spoznanju, da »naj bi bila vedno zvezda vodnica pri delu vsakogar – sodnika pa še posebej – njegova na znanju, poštenosti in predanosti pravičnosti temelječa intelektualna neodvisnost. Svoboda njegovega duha!«
Petričeva avtobiografija je leta 2018 izšla pri celovški Mohorjevi. FOTO: B. Š.
Pestra življenjska pot
To spoznanje se je utrjevalo ne le pri Petričevem delu na ustavnem sodišču (2008–2017; predsednik v letih 2010–2013), temveč tudi pri vseh prejšnjih korakih, ki jih popisuje v dvanajstih poglavjih svoje knjige. Vsako (njihovi naslovi so izpisani v kurzivi) je namenjeno eni »epizodi« iz njegovega razgibanega življenja, ko je ob vstopu v politiko soustvarjal Kavčičeva leta, bil del akcije petindvajsetih poslancev, po politični likvidaciji zaradi nje odšel po širnem svetu (Kolumbija, Irak, Etiopija), skozi veleposlaniški položaj v Indiji vstopil v diplomacijo, postal predstavnik samostojne slovenske države v Washingtonu, bil prvi Slovenec v Beli hiši v uradni državniški vlogi, nato na Drnovškovo vabilo postal državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, bil pobudnik žal neuresničene olimpiade brez meja, ki je želela povezati Slovenijo, avstrijsko Koroško in Furlanijo-Julijsko krajno, odšel kot slovenski predstavnik pri OZN v New York, bil po svoje presenetljivo imenovan za veleposlanika na Dunaju, že od prvih dni slovenske neodvisnosti spremljal pomembno vprašanje meje s Hrvaško, slednjič pa, ne da bi kadarkoli prej misli na to, poklicno kariero končal na ustavnem sodišču.
Ljudje tako radi pozabljajo, da se tisto, ker danes godi mojemu sosedu, lahko jutri zgodi meni.
Dragocena spoznanja
Na tem položaju je, s čimer se vračamo na začetek tega zapisa, prav zaradi svoje zavezanosti svobodi duha doživljal ne le pritiske, temveč celo neposredne grožnje (spomnimo se »vstajniškega« pogromaštva v slogu Petrič, gotov si konec leta 2012).
Ob tem dogajanju, ki ga je spremljal molk takratnih najvišjih državnih funkcionarjev (izjema je bil predsednik vlade Janša) se je, kot je zapisal v knjigi, »spomnil na čase po letu 1945, ko so ljudje izginjali, pa so drugi molčali; ko so se dogajale grozljive stvari, a zaradi strahu pa tudi zaradi nekakšne brezbrižnosti nihče ni nič rekel. Ljudje tako radi pozabljajo, da se tisto, ker danes godi mojemu sosedu, lahko jutri zgodi meni.«
Le eno izmed številnih dragocenih spoznanj dr. Petriča, za katera si lahko le želimo, da bi jim prisluhnil čim širši krog ljudi – tudi zdaj ob njegovi 90-letnici.



