Ob mamini bolezni pisal pisma Mariji

Matjaž Muršič Klenar je vojaški duhovnik in namestnik načelnika Vojaškega vikariata, ki deluje tudi pri 72. brigadi Slovenske vojske v Mariboru. Njegova mama Mira Muršič Klenar pa že vrsto let vodi Društvo Sožitje Gornja Radgona in sodeluje pri različnih prostovoljnih dejavnostih, lani decembra je za svoje dolgoletno in predano prostovoljno delo prejela visoko državno odlikovanje – plaketo Državnega sveta RS. V pogovoru sta spregovorila o Matjaževi poti do duhovniškega poklica, vzgoji za sočutje in pomoč bližnjim, o preizkušnjah v družini ter o posebni izkušnji Marijinega vasrtva. Gospa Mira, kako se spominjate časa ob rojstvu Matjaža? MIRA: Ko sem pričakovala Matjaža, sem bila že nekoliko starejša in priznam, da sem ob veselju čutila tudi nekaj strahu. Kot socialna delavka sem se pri svojem delu srečevala z veliko različnih življenjskih zgodb, tudi težkih, zato sem bila mogoče še bolj občutljiva. Ampak vedno sem skušala razmišljati pozitivno. Veselila sem se njegovega rojstva in verjela, da bo vse dobro. Kakšen je bil Matjaž kot otrok? MIRA: Zelo radoveden. Res ga je zanimalo vse. Želel je videti, slišati in doživeti čim več stvari. Z možem sva ga vzgajala tako, da sva mu dopuščala raziskovanje. Nisva ga želela zapirati v okvirje. Ata ga je pogosto vzel s sabo med ljudi, med lovce, na različna druženja. Vedno je govoril, da mora otrok spoznati življenje z vseh strani. Spomnim se tudi Pomurskega sejma v Gornji Radgoni. Ko je bil star tri, štiri leta, sva vsako leto hodila tja in njega je zanimalo prav vse – od traktorjev do živali. Želel je vse preizkusiti. Mislim, da sva mu z možem znala dati dovolj svobode, hkrati pa tudi občutek za odgovornost. Matjaž, se strinjate z mamino oceno? MATJAŽ: Popolnoma. Vesel sem, da sem bil vzgojen tako, kot sem bil. Starša sta mi dopuščala veliko stvari, ampak nikoli v smislu, da bi bil prepuščen sam sebi. Vedno sem vedel, kaj je prav in kaj ni. Naučila sta me odgovornosti in tega, da moraš znati razmišljati s svojo glavo. Zdi se mi, da sta vso mojo radovednost usmerjala in nikoli omejevala. Spomnim se očetovih misli: »Če ti bom nekaj prepovedal, boš poskusil sam in je lahko nevarno. Če narediva skupaj, se boš to naučil narediti varno. To je najbolj pomembno.« Najlepše pa je bilo to, da sem vedno čutil njuno ljubezen. Vedno sem vedel, da me imata rada. To je nekaj, kar človeka zaznamuje za vse življenje. Bil sem zelo navezan na dom. Lahko sem bil cel dan kjerkoli, ampak zvečer sem želel domov. Spomnim se, da v šoli v naravi skoraj nisem zdržal brez domačih. Ves čas sem klical domov. Kot družina ste bili očitno zelo povezani tudi z vero. MIRA: Z možem sva redno hodila k maši in tudi Matjaž je bil že zelo zgodaj vključen v življenje župnije. Nikoli ga nisva silila v nič, ampak vera je bila del našega vsakdana. MATJAŽ: Res je. Vse skupaj je prišlo precej spontano. Do petega razreda sem normalno hodil k verouku in v nedeljo smo skupaj hodili k sveti maši. Konec četrtega razreda je bil v naši župniji prvi oratorij. Nanj nisem želel iti. Starša sta mi rekla: »Pojdi prvi dan. Če ti ne bo všeč, ti naslednji dan ni treba iti. Dobro pa je, da poskusiš, morda pa ti bo všeč.« Po prvem dnevu sem bil navdušen, tako da sem naslednji dan že šel z veseljem. Takrat je naša župnija imela kar štiri bogoslovce, ki so me med oratorijem nagovorili, da bi tudi jaz začel ministrirati. Na povabilo sem se odzval in od takrat sem tudi ministriral. V cerkvi sem se od takrat še boljše počutil. Tam sem našel družbo, pripadnost in nekaj, kar me je notranje nagovarjalo. Kdaj ste začutili, da bi lahko postali duhovnik? MATJAŽ: Kot rečeno, sem v petem razredu začel ministrirati. Imel sem podporo in zgled v domačih duhovnikih in bogoslovcih. Morda sem na duhovništvo kdaj pomislil že v osnovni šoli, vendar bolj potem srednji šoli, a nisem bil še prepričan. Ko sem bil v drugem letniku srednje šole, smo dobili novega kaplana, ki me je zelo navdušil s svojo osebnostjo in pristopom. Takrat sem začel resneje razmišljati, da bi lahko tudi sam šel po tej poti. Prej sem imel predstavo, da mora biti duhovnik zelo strog in resen človek, potem pa sem videl, da je lahko tudi preprost, odprt in blizu ljudem. Kasneje je odločitev postajala vedno bolj jasna. Najpomembnejše pa je bilo, da sem res verjel v to, kar duhovništvo pomeni. Pomembno mi je bilo, da sem verjel v to, kar delam, in da Bog deluje preko mene. Kako ste doma sprejeli njegovo odločitev? MIRA: Bila sem presenečena, ampak ga nikoli nisva odvračala od tega. Ker je čutil, da je to njegova pot, sva ga z možem pri tem podprla. Vedela sem, da mu bo študij teologije v vsakem primeru odprl veliko poti. Ko se je odločil še za posvečenje, je bil to za našo družino zelo lep in poseben trenutek. Vaše življenje je močno povezano tudi s pomočjo drugim. MIRA: Že od začetka svoje poklicne poti sem delala z osebami z motnjo v duševnem razvoju in njihove zgodbe so se me zelo dotaknile. Zato sem se vključila v Društvo Sožitje, danes pa ga že vrsto let vodim. Organiziramo različne delavnice, srečanja, seminarje in druženja. Poskušamo pomagati tako posameznikom kot njihovim družinam. Sodelujem tudi pri Karitas in obiskujem starejše. Človek vidi, kako malo je včasih potrebno. To je lahko le pogovor, obisk ali kava. Matjaž, kaj ste se ob mami naučili o odnosu do ljudi? MATJAŽ: Predvsem empatije in občutka za človeka. Mama zna videti človeka v stiski. To ni nekaj, kar bi se naučil iz knjig. Sočutja in ljubezni se naučiš, ko imaš zgled. To sem doma videl pri obeh, mami in očetu. Naučila sta me, da moraš človeka videti kot človeka, ne glede na njegove težave ali okoliščine. Vedno sem imel občutek, da bi zame naredila vse. Ta brezpogojna ljubezen je nekaj, kar človeka oblikuje. Ko je brezpogojna ljubezen postavljena kot življenjski zgled, vidiš, da ima smisel in da je to nekaj najlepšega. Ko začutiš, da si ljubljen, je to zelo prijeten občutek, to je občutek varnosti. Takrat vidiš, da lahko s skrbjo za sočloveka ta občutek tudi deliš sam. Hvaležen sem, da sem lahko iz ljubezni in zgleda staršev tudi jaz dobil doto, da opravljam svoje poslanstvo v službi sočloveku. Vaša družina je šla tudi skozi velike preizkušnje. MATJAŽ: Leta 2020 je mama zbolela za tumorjem na hipofizi. Operacija je bila uspešna, a nato je dobila še covid in bila v umetni komi. Nismo vedeli, ali bo preživela. To je bil res strašen čas. Z očetom sva vsak dan čakala na telefonski klici iz bolnišnice in nikoli nisva vedela, kakšne bodo novice. Spomnim se, da so prve tri dni mamine umetne kome klicali zgodaj popoldan, četrti dan pa je telefon zazvonil ob 10. uri dopoldan. S cmokom v grlu sem se oglasil. Ko je zdravnik na drugi strani povedal, da je mamino stanje stabilno, se mi je odvalil velik kamen od srca. Ob tej izkušnji mamine bolezni sva z očetom prvič res začutila, da mamo lahko izgubiva. Vendar se je na koncu, hvala Bogu, vse izteklo dobro. MIRA: To je bilo res težko obdobje. Sama se veliko stvari iz tistega časa sploh ne spomnim. Vem pa, da so vsi molili zame in da sem čutila ogromno podpore. Kmalu za tem sta se morala posloviti od moža oz. očeta. MATJAŽ: Oče je umrl na božič leta 2023 zaradi srčnega infarkta. Bilo je zelo nepričakovano. Jaz sem bil takrat na misiji. Na božič sem najprej maševal za Američane v vasi na severu Kosova, potem pa še za Slovence. Ko sem končal, sem prišel do nastanitve in videl mamino sporočilo: »Ata je umrl.« Najprej nisem mogel verjeti. V življenju sem doživel že veliko – tudi okoli 250 pogrebov, od tega približno 150 zaradi srčnih infarktov, in razumem, da se življenje lahko nenadoma konča. Velikokrat se na misiji zgodi, da kakšnemu pripadniku umre kdo od bližnjih. Takrat sem temu človeku vedno v oporo. A ko se to zgodi tebi, je drugače. Takrat si ti tisti, ki potrebuje oporo in bližino. Hvala Bogu sem tudi jaz to dobil, od prvega trenutka, ko sem izvedel tragično novico. MIRA: Najtežje mi je bilo to povedati otrokoma. Vse se je zgodilo zelo hitro. Še dan prej sva bila pri zdravniku, potem pa ga nisem več pripeljala domov živega. Kljub težkim preizkušnjam oba danes poudarjata hvaležnost … MIRA: Res je. Hvaležna sem Matjažu za vso pozornost in skrb, ki mi jo namenja še danes. Vedno je ob meni, ko ga potrebujem. Želim si, da bi ostal takšen človek, kot je. Odprt, srčen in blizu ljudem. MATJAŽ: Vse, kar sem, sem postal zaradi očeta in mame. Njune ljubezni ne morem nikoli povrniti, lahko pa se trudim, da sem ob mami takrat, ko me potrebuje. Hvala za vse.

Ob mamini bolezni pisal pisma Mariji

Ob mamini bolezni pisal pisma Mariji

Gospa Mira, kako se spominjate časa ob rojstvu Matjaža?

Kaj poslušajo naši otroci?

Stoli, ki so navdušili svet

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.