Knjiga Prezrti čas. Bodimo ob neozdravljivo bolnih, umirajočih in žalujočih je tiho, a globoko pričevanje o svetosti trenutkov, ki jih današnji svet pogosto spregleda – o času bolezni, umiranja in žalovanja. Njen namen je p. Platovnjak strnil v posvetilo: »V zahvalo vsem, ki vztrajajo ob bolnih, umirajočih in žalujočih. Po njih postaja svet bolj človeški in Božji.«

V svoji knjigi sem želel prikazati izjemen pomen bližine, ki jo naklanjamo bolnim in umirajočim, in tega, da jim pokažemo, kako so dragoceni in pomembni.

Izhaja iz osebne izkušnje

p. Ivan Platovnjak, ki med drugim vodi skupine po trimesečnem Programu za žalujoče, pravi, da ga je k pisanju knjige spodbudila osebna izkušnja skrbi za starša: »Takrat sem dobil več stika z realnostjo o tem, kako mnogi služijo svojim bližnjih, kako so jim dan in noč na razpolago. Vse to je večkrat neubesedeno, zamolčano, o teh temah se ne pogovarjamo. Ves darovani čas ostaja neviden, prezrt, ne zavedamo se, kako veličastno je tako delo, ki počlovečuje svet. V svoji knjigi sem želel prikazati izjemen pomen bližine, ki jo naklanjamo bolnim in umirajočim, in tega, da jim pokažemo, kako so dragoceni in pomembni.«

FOTO: B. D.

Čutil je, da ostaja potreba po knjigi, ki bo drugačna od že obstoječih. V njej so zbrane resnične zgodbe in razmišljanja ljudi, ki so spremljali svoje bližnje na poti slovesa. Razdelil jo je na štiri vsebinske dele: notranji svet neozdravljivo bolnih in umirajočih; načine, kako jim biti v oporo; duhovno razsežnost ob koncu življenja ter žalovanje kot pot preobrazbe. Celoto pa prežema krščanska duhovnost, ki v ranljivosti prepoznava kraj srečanja z Bogom in človekom.

Bolj kot dopustimo, da takrat zmaga ljubezen, je to lahko odhod, ki ni samo boleč, ampak milosten, svet trenutek, ki v spominu bližnjih ostaja kot blag okus večnosti.

Čas slovesa je milosten trenutek

Poudaril je, kako pomembno je slišati doživljanja in potrebe tako bolnih in umirajočih kot svojcev oz. bližnjih, ki zanje skrbijo. »Čas slovesa se mi zdi izjemno pomemben in veličasten, saj preobrazi tako umirajoče kot bližnje. Je čas, ki na plano potegne tisto najlepše, najpomembnejše. Je prerod v novo življenje. Bolj kot dopustimo, da takrat zmaga ljubezen, je to lahko odhod, ki ni samo boleč, ampak milosten, svet trenutek, ki v spominu bližnjih ostaja kot blag okus večnosti.«

FOTO: A. S.

Strah pred ranljivostjo

»Bojimo se soočati s svojo ranljivostjo,« je pred kratkim za Družino povedal p. Ivan, »zato je težko priti do tega, da je naša minljivost del našega življenja in da smrt ne pomeni uničenja življenja, ampak njegovo preobrazbo.« Naša družba išče poti, kako se trpljenju izogniti, in to je razumljivo, v človeku je to prisotno od nekdaj. To vidimo tudi v pogovoru o prostovoljnem končanju življenja, ki napolnjuje javni prostor. A prav v trenutkih, ko človek umira in mu ne moremo več pomagati, da bi ozdravel, se razkrije nekaj bistvenega: naša meja, naša ranljivost. »V tem času moramo govoriti o dragocenosti in lepoti življenja, o njegovi vrednosti do konca in o veselju, da smemo živeti do njegovega naravnega zaključka.« Čas, v katerem se nekdo poslavlja, je trenutek, ko se razkrije globina ljubezni in človeške bližine. »Ni dovolj, da za neozdravljivo bolne in umirajoče le molimo,« dodaja p. Platovnjak. »V naših krščanskih skupnostih moramo znova odkriti pomembnost konkretne bližine: jih obiskati, biti ob njih, jih poslušati, moliti z njimi.«

O lastni izkušnji strežbe bolnikom, hrepenenju umirajočih po slovesu ter vsebini nove knjige knjige smo se s p. Ivanom Platovnjakom pogovarjali tudi za tednik Družina, kjer lahko prispevek preberete v novi številki.