Zapri
Iskanje

Ob robu duhovniških premestitev: župnijski vikar, župnijski kaplan, skrbnik župnije

Za vas piše:
Stanislav Slatinek
Objava: 04. 08. 2022 / 00:30
Oznake: Duhovnik, Škof, Župnija
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 04.08.2022 / 00:09
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Ob robu duhovniških premestitev: župnijski vikar, župnijski kaplan, skrbnik župnije

Ob robu duhovniških premestitev: župnijski vikar, župnijski kaplan, skrbnik župnije
Župnije prihodnosti namreč že dolgo ne sestavljajo več samo »duhovniki«, zato bo v vsakoletne spremembe treba vključiti tudi stalne diakone, redovnice ter laike (katehiste, katehistinje). FOTO: Tatjana Splichal
Na spletni strani Druzina.si je bil 27. julija 2022 objavljen celoten seznam duhovniških premestitev v vseh (nad)škofijah.

V Škofiji Celje so mladi duhovniki po novem imenovani za »župnijske vikarje«, medtem ko v ljubljanski nadškofiji in novomeški škofiji še vedno ohranjajo stari naziv »župnijski kaplan«. Prvič zasledimo, da bo v koprski škofiji, v Župniji Godovič, »opravila, ki niso vezana na duhovniško posvečenje«, prevzel »katehist s svojimi pomočniki«. V mariborski nadškofiji pa bo v Župniji Vuhred župnijskemu upravitelju pomagal stalni diakon kot »skrbnik« župnije. Za pravilno razumevanje teh sprememb oziroma novosti so nas duhovniki in verniki prosili za komentar.

Prispevek je bil sprva objavljen na spletni strani Kanonist.eu Inštituta za kanonskopravne vede na Katedri za cerkveno pravo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.

Župnijski vikar

V starem Zakoniku cerkvenega prava (ZCP/17) in tudi v sedaj veljavnem (ZCP/83) je zapisano, da župniku lahko pomaga župnijski vikar (vicarius paroecialis). V obeh ZCP so prevajalci termin »vicarius paroecialis« prevedli v »župnijski kaplan«, kar pa ne ustreza originalu. Podobne nedoslednosti zasledimo tudi v nekaterih prevodih cerkvenih dokumentov (npr. Cerkveni dokument 162, tč. 78), ki omenjajo službo župnijskega vikarja. Tako se v Sloveniji že vrsto let ohranja napačna terminologija. Izraz »kaplan« (cappellanus) se v ZCP uporablja samo za duhovnika, ki mu je zaupana pastoralna skrb za kako skupnost ali posebno skupino vernikov (npr. kaplan v bolnišnicah, zaporih, na potovanjih po morju – kan. 564-572). Župniku se lahko doda (adiungi possunt) eden ali več župnijskih vikarjev – ne kaplanov. Prvič je na to dilemo pred leti opozorila koprska škofija in se odločila, da bo škof mlade duhovnike imenoval za vikarje. Pravilno kanonsko terminologijo je sedaj sprejela še celjska škofija. Ker druge (nad)škofije še vedno ohranjajo staro terminologijo in so duhovniki še vedno imenovani za »župnijske kaplane«, se med duhovniki in verniki ustvarja vtis, da gre za dve različni službi in da je župnijski vikar neka nova, bolj imenitna služba. V izogib vsem nesporazumom želimo ponovno pojasniti pomen službe župnijskega vikarja.

Župnijski vikar (vicarius paroecialis) je župnikov sodelavec. Po skupnem posvetovanju in prizadevanju z župnikom in pod njegovo oblastjo deluje v pastoralni službi. Kadar je za dobro opravljanje pastoralne skrbi za župnijo potrebno ali primerno, se lahko župniku doda eden ali več župnijskih vikarjev (kan. 545 § 1). Župnijski vikar more biti postavljen, da pomaga pri opravljanju celotne pastoralne skrbi, in sicer za vso župnijo ali za določen del župnije ali za določeno skupino vernikov župnije (kan. 545 § 2). More pa biti postavljen, da deluje pri opravljanju določene službe hkrati v različnih župnijah. Da je kdo veljavno imenovan za župnijskega vikarja, mora biti posvečen v duhovnika (kan. 546). Svobodno ga imenuje krajevni škof, ko se je posvetoval z župnikom ali župniki župnij, za katere se postavlja, in tudi z dekanom, če sodi, da je to primerno (kan. 547). Če gre za redovnika, ga imenuje na predlog ali s soglasjem pristojnega predstojnika (kan. 547; 682 § 1).

Celoten seznam duhovniških premestitev v vseh (nad)škofijah

Dolžnosti in pravice župnijskega vikarja določajo kanoni ZCP, škofijske določbe in dekret krajevnega škofa, podrobneje pa jih določi župnikovo naročilo (kan. 548 § 1). Če ni z dekretom krajevnega škofa izrecno določeno kaj drugega, mora župnijski vikar zaradi službe pomagati župniku v vsej pastoralni službi, in če to zahtevajo razmere, po določbi prava nadomeščati župnika (kan. 548 § 2). Izvzeto je le maševanje za ljudstvo. Praviloma poroča župniku o pastoralnih dejavnostih, ki jih načrtuje ali že opravlja, da bi tako mogli z združenimi močmi poskrbeti za pastoralno delo v župniji, za katero so tudi hkrati odgovorni (kan. 548 § 3). V času župnikove odsotnosti, če krajevni škof ni poskrbel za župnijo po duhovniku, ki dobi potrebna pooblastila (kan. 533 § 3), in če ni postavljen župnijski upravitelj (kan. 541 § 1), vodstvo župnije začasno prevzame župnijski vikar (kan. 541 § 1). Če jih je več, ta odgovornost pade na starejšega po imenovanju (kan. 541 § 1). V tem primeru ima župnijski vikar tudi vse obveznosti župnika, razen maševanja za ljudstvo (kan. 549). Župnijski vikar je dolžan bivati v župniji, če je imenovan za več župnij hkrati, pa v eni od njih (kan. 550 § 1). Krajevni ordinarij more iz upravičenega razloga dovoliti, da biva kje drugje, zlasti v hiši, ki je skupna več duhovnikom (kan. 550 § 1). Pri tem pa mora paziti, da zaradi tega pastoralno delo ne trpi škode. Krajevni ordinarij more tudi poskrbeti, da se tam, kjer je to mogoče, med župnikom in župnijskimi vikarji v župnijskem domu vpelje kaka oblika skupnega življenja (kan. 550 § 2).

Glede počitnic ima župnijski vikar iste pravice kot župnik (kan. 550 § 3). Vsako leto sme zaradi dopusta biti odsoten iz župnije največ en mesec neprekinjeno ali s presledki, razen če temu nasprotuje tehten razlog (kan. 533 § 2). V ta čas dopusta se ne štejejo dnevi, ki jih preživi na duhovnih vajah (kan. 533 § 2). Darove, ki jih župnijski vikar dobi od vernikov pri opravljanju pastoralne službe, naj pridruži župnijskim dohodkom, razen če je jasno, da je volja darovalca glede tega nasprotna (kan. 531; kan. 551). Župnijskega vikarja more krajevni škof ali škofijski upravitelj odstraniti iz upravičenega razloga (kan. 552). Če je redovnik, ga je mogoče odstraniti na ukaz oblasti, ki mu je službo podelila, ko je bil obveščen redovni predstojnik, ali na ukaz redovnega predstojnika, ko je obvestil tistega, ki je službo podelil, ne da bi se zahtevala privolitev drugega (kan. 682 § 2).

Avtor prispevka je izr. prof. dr. Stanislav Slatinek, predstojnik Inštituta za kanonskopravne vede.

Skrbnik župnije

Prijetna novost, ki jo opazimo na seznamu duhovniških prestavitev, je imenovanje stalnega diakona Saša Popijala za »skrbnika« Župnije Vuhred. To je pastoralna praksa, ki jo je pred leti začela in jo ponovno oživlja mariborska nadškofija. Prvi stalni diakon, ki je postal skrbnik župnije, je Janez Kurnik, ki to službo opravlja od leta 2016 v Župniji Sv. Barbara v Slovenskih goricah. Ta oblika podeljevanja pastoralne skrbi za župnijsko občestvo je podrobneje opisana v Navodilu Pastoralno spreobrnjenje župnijske skupnosti v službi misijonskega poslanstva Cerkve (Cerkveni dokumenti 162, tč. 87-93) in se omenja tudi v ZCP, v kan. 517, § 2. V mariborski nadškofiji sta skrbnika župnije dodana v pomoč župnijskemu upravitelju. Bolj drzna pa je odločitev koprske škofije, ko škof v Župniji Godovič »opravila, ki niso vezana na duhovniško posvečenje«, izroča »katehistu« – laiku – in njegovim pomočnikom. V obeh primerih gre za »nove« oblike organiziranja pastoralne dejavnosti po župnijah. V svetu je namreč to že ustaljena praksa. O tem smo že večkrat poročali na spletnem portalu kanonist.eu (denimo TUKAJ).

Mnogi škofje po svetu še bolj radikalno uresničujejo možnosti, ki jih ponazarja kan. 517, § 2. Del izvrševanja pastoralne skrbi v župniji je namreč mogoče izročiti ne samo stalnemu diakonu ali katehistu, ampak tudi zakonskemu paru ali skupini oseb (npr. redovnicam, posvečenim devicam ali bolj zavzetim vernikom ali vernicam), najbližji duhovnik pa z oblastjo in pravicami župnika moderira pastoralno delo. Seveda gre za izredno in začasno pastoralno rešitev. Edini kanonični razlog, ki legitimira ta ukrep, pa je pomanjkanje duhovnikov. Številčno stanje klera pri nas v Sloveniji kaže, da bo treba v prihodnje bolj smelo uresničevati smernice, ki jih ponuja Cerkveni dokument 162, tč. 62-93.

Prijetna novost, ki jo opazimo na seznamu duhovniških prestavitev, je imenovanje stalnega diakona Saša Popijala za »skrbnika« Župnije Vuhred. FOTO: osebni arhiv

Župnija v sodobnem obnebju

Zdi se, da bo v prihodnje treba posodobiti tudi objavo premestitev, ki se bodo vsako leto zgodile po posameznih škofijah, da se objava sprememb ne bo imenovala več »premestitve duhovnikov«, ampak »oblike podeljevanja pastoralne skrbi za župnijsko občestvo«. Župnije prihodnosti namreč že dolgo ne sestavljajo več samo »duhovniki«, zato bo v vsakoletne spremembe treba vključiti tudi stalne diakone, redovnice ter laike (katehiste, katehistinje), saj tudi oni za svoje delo v župniji od škofa prejemajo pastoralni dekret.

Krhki prevodi pravnih terminov v ZCP/83 in v nekaterih cerkvenih dokumentih, ki omenjajo zakonodajna besedila Cerkve, nujno kličejo po novem standardnem prevodu ZCP, na kar kanonisti pogosto opozarjamo. Nov standardni prevod ZCP z vključitvijo vseh sprememb, ki so se zgodile po letu 1983, bo omogočil uporabo jasne pravne terminologije, ki bo koristna in primerna za evangelizacijo sodobnega sveta (beri za evangelizacijo Slovenije).

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh