Od leta 1975 je Zadravčev časnikarski čopič izrisoval svojevrsten – verski in kulturni – portret slovenstva; še leto več je kot profesor za lepoto materinščine in književnosti navduševal mlade; od leta 1979 je izšla vrsta knjig, ki so nosile njegov pisateljski pečat. Ob 50-letnici Družine je salezijanski duhovnik (od leta 1967), komparativist in slavist (diploma leta 1974) ter časnikar (specializacija leta 1979) z najdaljšim in nedvomno najbolj »burnim« stažem v našem uredništvu segel v polno skrinjo spominov.

Pogosto se dogaja, da imajo v življenju uresničene ljubezni – tudi poklicne – zibelko že v domači družini. Tudi vaša ljubezen do zapisane slovenske besede?

Moralo je biti v sedmem razredu osnovne šole, ko nam je učiteljica slovenščine dala za nalogo prosti spis z naslovom: Moj oče. To je sprostilo mojo otroško domišljijo, spomin mi je navrgel drobne utrinke iz očetove in mamine pripovedi. Kako se je med drugo svetovno vojno kot vojni ujetnik znašel v Hamburgu; kako bi bil skoraj v morju utonil, kako je za las manjkalo, da bi bil ob glavo, ker ni znal, ali pa tudi ne hotel, pravilno izgovoriti Heil Hitler; kako je bil v taborišču na Madžarskem, kjer so ob večerih skupaj z Madžari molili rožni venec; kako se je mama s skupino vaških žena, katerih možje so bili tudi tam, odpravila na obisk s paketi hrane; kako nam je otrokom bilo težko brez očeta; kako so madžarski vojaki zasledovali vsakega moškega – in kako smo bili spet srečni, ko ni bilo več vojne in smo lahko zaživeli življenje v miru. Učiteljica je bila z mojim spisom tako zelo zadovoljna, da je potoval po vseh razredih in so ga brali in sem med odmori bil junak dneva in sem pokonci nosil glavo in sem bil na očeh vseh deklic in so starejši po vasi govorili o Štejfovem Joužeku, tistem iz sevranskega kota vasi.

Od takrat naprej sem še raje bral, volja po pisanju pa me poslej ni več zapustila. Na šolskih prireditvah sem deklamiral; k temu otroškemu ponosu je spadalo tudi, da sem bil mašni strežnik, da sem v pisarni župnika Lojzeta Kozarja kdaj napel oči v police, ki so se upogibale pod težo mnogih knjig.

V gimnazijskih letih so bili moji najljubši predmeti samo tisti, ki so imeli kakršno koli povezavo s poezijo, prozo, antično in sodobno.

S svojim portretom ob zlati maši. FOTO: arhiv Družine

Kako vas je pot pripeljala na področje publicistike?

Nagnjenje k študiju slavistike sem nezavedno čutil že v osnovni šoli, čeprav takrat še nisem poznal te besede. V gimnazijskih letih so bili moji najljubši predmeti samo tisti, ki so imeli kakršno koli povezavo s poezijo, prozo, antično in sodobno. Bral sem, kolikor mi je čas dopuščal. Knjige so bile moje tihe spremljevalke, v njihovem svetu sem se udomačil ne glede na to, v katerem jeziku so mi ga predstavljale. Zaseda pa me je čakala na ladji iz Zadra na Reko, ko sem po maturi – v Zadru sem obiskoval gimnazijo – odhajal domov na povabilo referenta za služenje vojaškega roka. Vsega me je prevzela slovenska pesem skupine študentov iz Ljubljane. Ob srečanju s slovensko pesmijo se je globoko v meni nekaj premaknilo. Neopazen sem se stisnil v neki ladijski kotiček; bil sem sam s seboj, s svojimi mislimi. Zakaj sem moral tako daleč od doma, od domače besede in pesmi, od svojih rojakov in čudovite pšenične pozlate na prekmurskih ravnicah, od Mure in njenih mrtvic in brzic? Tako so se torej name zagozdili svinčeni časi partijsko zaznamovane slovenske srednje šole. Vsemu navkljub mi poslej nikoli ni prišlo na misel, da bi denimo slavistiko študiral v Zagrebu, kamor so me nekateri menda že vpisali. Pri vojakih sem potem bral in bral, si izpisoval in podobno.

Na teologiji sem se spet veliko posvečal branju, hotel sem nadomestiti zamujeno oziroma zapolniti vrzeli. Finžgar, Cankar, Gregorčič, Pregelj, Župančič, Gradnik, Kosovel ... so me poleg Svetega pisma (!) najbolj zaposlovali. Nakopičili so se mi razni izpisi, obnove, zaznave. Še dandanes pa z zanimanjem prebiram nagrajeno diplomsko nalogo »Gregorčič kot biblični poet«, pa tudi druga dokaj obsežna diplomska naloga iz apologetike o verstvih primitivnih ljudstev je bila sad vztrajno radovednega raziskovanja.

Ob praznikih mi je včasih mama pri ravnatelju osnovne šole izprosila, da sem izostal zaradi ministriranja. Seveda, seveda! Drugi dan pa mi je isti učitelj dal po dva ali tri cveke.

Jože Zadravec je bil vrhunski fotoreporter. FOTO: arhiv Družine

V uredništvo Družine ste prišli v letu, ko je bila ena od številk zaplenjena, ko so se zaradi proticerkvene oblastniške vneme začela zasliševanja in sojenja urednikom. Marsikoga bi takšne okoliščine odvrnile od udeležbe pri tako »tveganem podjetju«. Vas očitno niso. Zakaj?

Študentje, posebno tisti, ki smo zahajali v NUK, smo nekaj vedeli o tem, s tistimi ob rednih verskih večerih smo o tem celo kakšno rekli. Kaj več pa ne. Ni nas ne vem kako ganilo. Mene pa tudi ni motilo, ko me je – sveže diplomiranega slavista in komparativista – k sodelovanju pri Družini prijazno povabil urednik in časnikar Pavle Bratina. Odhajal je na študij v Rim. Ponudbo sem potem sprejel ob pogovoru z glavnim urednikom Dragom Klemenčičem. Moji kolegi in kolegice slavisti, zlasti pa ta ali oni profesor, mi te odločitve dolgo niso odpustili, nekateri še dandanašnji ne.

Mehanizmi oblasti so bili pač taki; z njimi je bilo treba računati in se z njimi tudi spopadati – in to brez panike. Od otroških let sem živel v tej partijski strategiji. Brata Štefana so silili, naj vstopi v partijo, mama ga je posvarila, naj tega ne dela. Utrujen od stalnih pritiskov, je odšel čez mejo, sedaj že petdeset let živi v Kanadi. Ob praznikih mi je včasih mama pri ravnatelju osnovne šole izprosila, da sem izostal zaradi ministriranja. Seveda, seveda! Drugi dan pa mi je isti učitelj dal po dva ali tri cveke. Ko je ravnatelj nižje gimnazije v Črensovcih zvedel, da odhajam v salezijansko šolo na Reko, je kar naprej bil nad očetom, da bi me kako pregovoril (pa bi mu uspelo, če bi še nekaj časa vztrajal v svojem prepričevanju, vendar ne pri očetu, temveč pri meni). Bratu Venciju so prvo leto po mojem odhodu nabili v spričevalo sedem nezadostnih, da je revež moral zamenjati šolo, kjer pa je bil zelo uspešen.

Na ljubljanski Ozni (Kotnikova ulica) sem presedel tri ure na »prijateljskem pogovoru«, kot so rekli, da bi bil v času študija v Rimu v »prijateljski navezi« z njimi.

V vojski sem imel več spremljevalcev. »Ali naj grem v partijo, kaj praviš?« me je ta ali oni nagovoril. »Ti stori, kakor želiš,« sem mu navadno odgovoril. »Zase lahko rečem le to, da je ni cene, za katero bi me priklenili v svoje partijske mreže!« Skoraj vsak mi je potem povedal, da so ga nagovorili »oni«, naj me vpraša in zasleduje. Moj rožni venec, najbolj zvest spremljevalec, ki sem ga pri vojakih vsak dan molil, je z lahkoto premagoval vse mehanizme politikantstva.

V letu 1962 naj bi odšel na študij teologije v Rim. Potreben je bil vizum. Na ljubljanski Ozni (Kotnikova ulica) sem presedel tri ure na »prijateljskem pogovoru«, kot so rekli, da bi bil v času študija v Rimu v »prijateljski navezi« z njimi. Ponujali so mi zvezek, v katerega naj bi se vpisal. Odklonil sem, češ da za tako »resno zadevo« potrebujem dan dva za premislek. Vrnil sem se in dejal, da za tako »zahrbtno delo« nisem usposobljen. Vizum je tako splaval po vodi, ostal sem v Ljubljani, kjer sem opravil študij teologije. Nikoli mi ni bilo žal, da so se stvari tako iztekle.

Te »univerzalne« mehanizme sem spoznaval tudi pri študiju slavistike, še preden sem prestopil prag Družine. Policijski mehanizmi so se zažrli v literaturo: ukinjene so bile Perspektive, zato je njenih 64 sodelavcev napovedalo kulturni molk, objavili so svojo protestno izjavo, prepovedana je bila premiera Rožančeve Tople grede, vsa ta dogajanja pa so spremljala zasliševanja, hišne preiskave, vrstile so se grožnje z zapori.

22. aprila so minila tri leta od smrti Jožeta Zadravca. FOTO: arhiv Družine

Ustrahovanje pa je najbolj prepričljivo takrat, ko ga sam doživiš. Vsaj šestkrat sem to občutil na lastni koži.

Tudi do nas, ki smo v časnikarski posel prišli veliko pozneje, so prodrle pripovedi o cestnih udbovskih zasledovanjih in še čem …

O ustrahovanju, zasliševanju, grožnjah lahko beremo, poslušamo pripovedi, zgodbe in se seveda zgražamo. Ustrahovanje pa je najbolj prepričljivo takrat, ko ga sam doživiš. Vsaj šestkrat sem to občutil na lastni koži (najbolj 27. januarja 1982) ter na zahtevo nadškofa dr. Alojzija Šuštarja uredil zapisnik in mu ga predal (vem, da je obsegal kakšnih osemnajst strani, sedaj se je izgubil v gori zapisov). Nenehno si na preži, kajti avto opečnato rdeče barve te spremlja že od Ljubljane do Kidričevega in Gorišnice. Zaustavi tu, zaustavi tam, opaziš to, da kar naprej v nekaj govori, hkrati pa ima ves čas pogled usmerjen vate. Potem začneš tuhtati, kaj imajo za bregom, kaj si takega storil, da ti sledijo – od zjutraj do večera. Vračajoč se, več ne obvladujem volana, na postaji milice v Celju povem, da sem v hudi stiski. Ničesar ne vedo, te registrske številke ni, tisti avto pa čaka mirno pred postajo s prav to številko. Sporočite, če bo spet kdo sumljiv za vami. Na Vranskem spet odkrijem tistega »opečnjaka«. Drugič in tretjič in četrtič ... ista pesem. Postaja mi vroče, zdaj se počutim nerodnega, nebogljenega, negotovega. Včasih se ustavim, zapeljem s ceste, čakam, opazujem, on pa kroži, se ustavi, zakrije se s časopisom, od časa do časa pokuka čez rob. Na križišču v Celju me je nenadoma prijela policija. Da prestrezam tajne informacije, so mi pojasnili na policijski postaji, preden so me izpustili, da sem nadaljeval pot v Maribor (ob ustanovitvi Pastoralne službe); opazil sem, da me poseben avto spet spremlja vse do mariborske škofije. To je torej to: ustrahovanje. Potem take primere poveš prijateljem, kolegom in kolegicam. Začno se te izogibati, s takim človekom namreč se ni varno družiti, ker ga zasledujejo; še nate sum leti, če se z njim pogovarjaš na cesti, stopiš v bife. Ustrahovati torej pomeni tudi človeka osamiti, izpuliti ga iz družbe, ne zmeniti se več zanj.

Če nisi nosil vode na kolesje družbenih mlinov, so ti nastopaško zblejali, da se greš »križarske vojne proti marksizmu«.

Značilnost oblastne kritike je bila, da ni udarila po stvari – ad rem, ampak po človeku – ad personam. Potrjuje to tudi vaša izkušnja?

Brez konca je ta povest – z mnogoterimi motivi. Če si kritično pokazal na družbene laži, si nasršenil njene nosilce in zagovornike, da so te oblivali z besedno gnojnico, oblepili z etiketo »zvijačnosti«, »dvoličnosti«, besom »protisamoupravnih histerikov«, patetičnosti in mračnosti, »farizejsko jokavostjo«, »belogardističnim fanatikom«, razširjevalcem »vsakodnevnih plehkosti in stripov«, »iskalci dlake v jajcu«. Če nisi nosil vode na kolesje družbenih mlinov, so ti nastopaško zblejali, da se greš »križarske vojne proti marksizmu«; prisodili so ti tendenčnost, prikrojevanje dejstev, zavajanja, pristranosti; ocenili so te kot človeka »cenene in pocukrane manire«, s »konservativno politikansko zavestjo«, evforičnostjo »duhovne revščine«, človeka nergača, fanatičnega ekstremista, shizofrenega, obsedenega, omahljivega, političnega špekulanta, človeka z »mračno in privoščljivo politično zlobo«.

Časnikarjevo delo ima dosti skupnega s severnimi ribiči. Iščejo reko in če jo dobijo zamrznjeno, prevrtajo led.

Nobene panike ni bilo v meni – vsemu temu in takemu navkljub. Vselej mi je prišla v roke kakšna dobra knjiga, v kateri sem prebral plemenitejše in bolj spodbudne besede. Časnikarjevo delo ima dosti skupnega s severnimi ribiči. Iščejo reko in če jo dobijo zamrznjeno, prevrtajo led. Tako tudi časnikar, kot je zapisal Neruda v knjigi Priznam, da sem živel: »Imeti mora veliko potrpljenja, prenašati mora nizko temperaturo in nasprotujočo kritiko, kljubovati mora smešnosti, poiskati globok tok, vreči pravi trnek in po tolikem delu in spet delu ujeti kako ribico. Vendar mora iti znova lovit kljub mrazu, kljub ledu, kljub vodi, kljub kritiku, da ujame vsakokrat večjo ribo.«

Nasilno te odstrani prireditelj množično obiskanega verskega večera, češ da ga je nekdo iz množice prosil, naj tisti z Družine s fotografskim aparatom zgine, kajti če bo njegov obraz razpoznati na objavljeni fotografiji, mu gre služba.

Kolikor vem, vaše delo pogosto ni naletelo na prijazen sprejem niti pri vernih ljudeh. Zaradi ustrahovanosti?

Skupina pri meditaciji, ki je postajala vedno bolj iskana oblika druženja: »Ne, slikal pa ne boš. Nočemo v javnost, sploh pa ne na strani Družine! Ne želimo biti razpoznavni pred tistimi, ki nam bodo potem delali sitnosti.« Nasilno te odstrani prireditelj množično obiskanega verskega večera, češ da ga je nekdo iz množice prosil, naj tisti z Družine s fotografskim aparatom zgine, kajti če bo njegov obraz razpoznati na objavljeni fotografiji, mu gre služba. Prenehal je govoriti repliko pred mikrofonom študent najbolj katoliške družine, češ da bo kmalu diplomiral in bo imel sitnosti. Drugi je prišel k meni na uredništvo in zahteval na vpogled fotografije; na eni je v prvi vrsti njegov prijatelj, ki je pravkar dobil službo. Na dom je prišel tretji ter mi jih napel do stropa, ker sem objavil sliko prijatelja v pogovoru. »Ga boš pa ti vzdrževal, če zaradi tega ne bo dobil službe ali pa bo imel kakšne druge sitnosti.« Omenjeno je le vršiček moraste gore …

Jože Zadravec je s svojimi esejističnimi zapisi vedno segal onkraj horizonta vsakdanjosti. FOTO: arhiv Družine

Paberkujem po starih in novih zapisih, arhivih, kronikah, revijah, časopisih, prisluškujem včerajšnjemu in današnjemu verovanjskemu in kulturnemu utripu življenja. 

Z reportažnimi zapisi ste prekrižarili celoten slovenski narodnostni prostor. Kakšne poteze slovenskega človeka se vam kažejo na tem portretu?

To pomeni, da sem tudi sam eden izmed njih in torej sooblikujem to mogočno fresko slovenske duše, da je slednji otrok, ki ga je rodila slovenska mati, le odtenek te skupne duhovne freske. Dve knjigi Gredic (Na gredicah moje dežele, 1992, Zorenje na gredicah moje dežele, 1998; skupaj okoli 520 strani z množico dokumentarnih v glavnem barvnih fotografij, v prvi oris 85, v drugi 45 župnij; op. B. Š.) sta denimo živo pričevanje naših ljudi, njihovih hrepenenj, iskanj, združevanj, pa tudi stranpoti in dvomov. Ljudje smo, komaj kaj drugačni od drugih po svetu. Dovzetni smo bili v preteklosti, da smo soustvarjali združevalna narodna in duhovna središča. Paberkujem po starih in novih zapisih, arhivih, kronikah, revijah, časopisih, prisluškujem včerajšnjemu in današnjemu verovanjskemu in kulturnemu utripu življenja. Veselim se rojakov, ki so se okrog svojih duhovnikov in božjih svetišč zbirali ne le na slovenskih tleh, temveč tudi drugod po svetu, v daljni Avstraliji in Ameriki, v deželah zahodne Evrope, kamor so odhajali, da bi si ustvarili nova družinska ognjišča za znosnejše bivanje. Ustvariti si dom, kjer mu bo manj sile, živeti v družini in družbi prijaznih ljudi, je za gotovo ena bistvenih potez slovenskega človeka. Vse, kar temu nasprotuje, je – cankarjansko rečeno – tista tuja učenost, ki razdira in ugonablja.

Utrip Cerkve na Slovenskem razkriva množica likov, ki so s Cerkvijo na različne načine povezani ter tako zarisujejo duhovno podobo našega rojaka včeraj. Razveseljiv je naš narodni spomin, kako so naši davno davni predniki bili dovzetni za Jezusovo blagovest; zelo zgodaj so se oblikovali v občestva – v župnije, te narodne enote, ki niso bile zgolj celice verskega in cerkvenega življenja, temveč tudi okopi narodne zavesti in materine besede in prave slovenske omike. Še več, naše župnije so bile naša prva vez z Evropo; po njih smo v njej od zdavnaj trdno zakoreninjeni.

 Kdor je izgubil bralne navade, jih bo težko spet našel. Tiskana beseda je za tiste, ki berejo.

Ko gledamo kazalce bralne kulture, najbrž nismo neupravičeno zaskrbljeni glede prihodnosti verskega tiska. Ali vidite v tem razloge za črnogledost?

»Duša se nasiti z branjem,« je že zdavnaj napisal sv. Hieronim. Dopovedujte to ljudem do onemoglosti, ne boste jih ogreli za branje. Kdor je izgubil bralne navade, jih bo težko spet našel. Tiskana beseda je za tiste, ki berejo. Spomin mi hrani čudovite primere. Nekoč sem vprašal enega izmed starejših slovenskih duhovnikov: Vem, da snuješ župnijsko glasilo, kako pa ga boš poimenoval? »Oznanilo,« mi je dejal. »Iz hvaležnega spomina na tisto Oznanilo v povojnih letih, ki nas je v najtežjih letih odreševalo.« Pred dvajsetimi leti mi je v Šmartnem pod Šmarno goro povedala starejša mamica: »Ko se je Oznanilo preimenovalo v Družino, je bilo število izvodov zelo omejeno. En sam izvod je takrat obšel tudi do dvajset hiš. Vsi smo bili žejni branja!« Gospod s Koroškega mi je dejal: »Nič več ne vidim s temi očmi, ki so videle toliko sveta, a bi vendarle rad vedel, kaj se dogaja. Zato mi gospodinja redno vsak dan kaj prebere, zdaj iz Družine, zdaj iz Nedelje, spet iz Ognjišča.« Pred mnogimi leti mi je pisal »atomski župnik«, stoletnik iz Podčetrtka: »Pišem vam z roko, prizadeto in od možganske kapi nekoliko ohromljeno. Vid mi tako naglo peša. Vselej sem veliko bral, spremljal ves verski tisk; sedaj mi gospodinja bere stran za stranjo. Hudo je, ko človek stopa na rep stoletja, najhujše pri tem pa je, ko več ne more brati. Pa si tako želim, da bi bil na tekočem, kaj se dogaja v Cerkvi doma in v svetu.« Moj sogovornik – bilo je v bližini Sv. Barbare v Slovenskih goricah – mi je govoril, zakaj ne more biti brez verskega tiska; povezuje da ga z dogajanji, s prazniki, z otroštvom, vero in kulturo.

Dokler bo verski tisk zanesljiva preglednica domačijskega utripa, speta z vprašanji, stiskami in preizkušnjami verujočega slovenskega človeka, bo zanimiv in privlačen.

Dokler bo verski tisk zanesljiva preglednica domačijskega utripa, speta z vprašanji, stiskami in preizkušnjami verujočega slovenskega človeka, bo zanimiv in privlačen; dokler bo združeval ter se uravnaval v verujoče občestvo, da ga duhovno poglablja in odrešuje, dokler bo blagohotno vodil bralca k odgovorom na temeljna vprašanja njegovega življenja, oblikoval njegovo zavest v pravem razmerju do sveta, človeka, do Boga, in bo vse stvari in dogajanja v svetu motril z vidika večnosti, človekove osebne sreče ... Tudi drobna notica utegne v bralcu prebuditi dragocena življenjska spoznanja, odrešujoče vlivati samozaupanje ter spoznanje, da smo za kaj višjega rojeni kot zgolj za to zemeljsko življenje. Komur in kadar se začne krhati ta potreba po duhovni hrani, ki jo daje verski, katoliški, svetopisemski tisk, je prepuščen na milost in nemilost stihije časa v njegovem donkihotskem galopu v kolesje mlinov na veter.