Salezijanski pater iz sosednje Avstrije, Günter Mayer, je posvaril pred doslej nepredvidljivimi posledicami epidemije ebole v angleško govorečih deželah Zahodne Afrike: »Obdobje po eboli bo za to območje še hujše od trenutnih razmer«, je prepričan ekonom avstrijskih salezijancev in ob tem opozarja na propad nosilnih družbenih struktur v prizadetih državah. P. Mayer mednarodno skupnost poziva, naj poskuša nadomestiti zamujeno na območjih, ki jih je ebola najbolj prizadela. »Ebola ni afriška bolezen, prizadene lahko ves svet«, je poudaril salezijanski pater.

Že zdaj je epidemija, ki je v Sierri Leone z dnevno okoli osemdesetimi novimi obolenji že ušla izpod nadzora, povzročila propad zdravstvenega, socialnega, gospodarskega in šolskega sistema. »Mnogi ljudje so zaradi epidemije izgubili službo. Ljudje se ne približujejo drug drugemu, vse bolezni so stigmatizirane, vsakdo pa se boji, da ga bodo ob mlace povišani telesni temperaturi zaprli v samico«, je p. Mayer poročal o svojih afriških izkušnjah. Mrtve skrivaj odnašajo na ulice, »pogosto pred cerkvene stavbe, od koder truplo odnesejo šele po nekaj urah«. Tudi ne neposredno prizadete sosednje države že občutijo krizo, predvsem na področju turizma in ob odpovedi večjih dogodkov.

Mednarodna pomoč sicer deluje, vendar še zdaleč ne zadošča, pojasnjuje p. Mayer. Nujno potrebna bi bila predvsem boljša zdravstvena oskrba, začenši s strokovno usposobljenim osebjem: številne bolnišnice so bile po smrti doslej že več kot 180 zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja prisiljene zapreti svoja vrata. V Sierri Leone je trenutno na razpolago le okoli 800 postelj za obolele za ebolo, okuženih pa je najmanj 5.000. Mednarodni skupnosti salezijanski pater očita »zgrešen prednostni seznam«: »Dostava orožja bi bila dosti hitrejša od dostave medicinske pomoči in reševanja človeških življenj.«

Poleg zdravnikov med najbolj ogrožene in prizadete skupine v epidemiji ebole sodijo otroci – »veliko se premikajo, težko jih je nadzorovati« - in najrevnejši ljudje: »Živijo v barakarskih naseljih, v tesnih prostorih, brez zaščitne razdalje med posamezniki.« Salezijanci se posebej posvečajo pomoči obema najbolj ogroženima skupinama, zanje zbirajo živila in pripomočke za osebno higieno, sredstva za dezinfekcijo, pa tudi ročno orodje. Zbrana sredstva so razdelili že več kot 20.000 družinam in jih obenem seznanili z epidemijo ter zaščitnimi ukrepi. Svoje postojanke so salezijanci uredili kar v šolskih prostorih v Sierri Leone in Liberiji, saj so pouk v obeh državah začasno kar ukinili. Po besedah p. Mayerja so zaprte vse šole, kajti če en sam otrok zboli za ebolo, je tveganje za vse druge preveliko. V eni izmed šol v bližini prestolnice Sierre Leone so uredili tudi sirotišnico za 50 otrok, ki so zaradi virusa izgubili oba starša. Otroci tu dobijo streho nad glavo, redno prehrano, zanje pripravljajo prostočasni program, na voljo pa je tudi zdravstvena oskrba. Ebola je prisotna tudi tu: »Vsake tri ure otrokom merijo telesno temperaturo, v primeru suma bolezni nemudoma sledi osamitev«, pojasnjuje p. Mayer.

Salezijanci se v prihodnosti pripravljajo na dolgotrajne posledice trenutne krize. Zaenkrat namreč še ni jasno, ali bodo šole v Sierri Leone lahko odprli do poletja 2015. Govora je o pripravi na morebitni pouk na daljavo, pri čemer bi otroke oskrbeli s potrebnimi materiali, ki bi jih kasneje pregledali učitelji, razmišljajo pa tudi o možnosti šolanja preko radijskih valov.

Vir: Kathpress
Foto: splet