V katoliški Cerkvi danes obhajamo slovesni praznik Gospodovega vnebohoda, ko je od mrtvih vstali Kristus dopolnil zemeljsko delovanje in odšel v nebo. Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja.

Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, saj se je Jezus, preden je odšel v nebo, po svetopisemskem izročilu po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam.

Praznik želi poudariti pomen Kristusove bližine z Bogom Očetom in Svetim Duhom. Jezus, ki je z dušo in telesom odšel v nebesa, ostaja med nami prisoten na več načinov. V Konstituciji o svetem bogoslužju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965) lahko preberemo, da je Kristus navzoč tedaj, ko skupnost verujočih, Cerkev, moli ali poje, v Božji besedi, zapisani v Svetem pismu, v duhovnikovi osebi, ko deluje v Jezusovem imenu, v zakramentih ter na posebej očiten in izrazit način v zakramentu evharistije, ki predstavlja trajno Kristusovo navzočnost.

Pomen Kristusovega vstajenja in trajne navzočnosti med ljudmi je temelj, na katerem sloni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno verovanje. Cerkev po Kristusovem naročilu od zadnje večerje dalje ponavlja besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri.

Vir: www.katoliska-cerkev.si / M. M. Š.

Foto: arhiv Družine / splet / Wikipedia